je skrita za najvišjimi Kamniško-Savinjskimi Alpami. Napotite se na Jezersko do Planšarskega jezera, torej do izhodišča za Ledine, ki se imenujejo tudi Vodine in Vadine. Pri tovornih zičnicah za kočo na Ledinah in za Češko koco pustite avtomobil. Možnosti za pristop do koče je več.
Po kateri koli poti krenete, vsaki se kaj hitro začne muditi močno navkreber. Če krenete po tisti za tovorno zičnico desno, se po petih minutah umiri in ponudi razgled na Babe in Goli vrh pa seveda na Grintovec. Na zemljevidu Kamniško-Savinjskih Alp lahko najdete imena prav vseh vrhov. Strma gozdna pot vas v ključih po pol ure pripelje iz gozda naravnost v gledališče. Ta razgled bi še nesmrtne pripravil, da bi pozabili dihati. Postojte, da si povrnete sapo, prijateljem pa recite, da sploh niste zadihani, ampak da vas je prevzel razgled. Še 20 minut in že ste pri Češki koci na Spodnjih ravneh. Tu je možnosti za vrnitev ali nadaljevanje na pretek.
Resda ni posebno visok, a kljub temu ponuja dobri dve uri lepe hoje po gozdu in možnost izbire. Na izhodišče se pripeljite mimo Preddvora po cesti proti Jezerskemu in po dobrem kilometru postanite pozorni na transformator na desni ob cesti. Tu so oznake, ki točno usmerjajo. Vseskozi so ob cesti vse do Čemšeniške koče, kjer se cesta konca in kjer se proti severovzhodu odpre razgled proti 600 metrov višjemu vrhu. Tu si slabše pripravljeni lahko »privezejo dušo« ali pa na klopeh ob lepem vremenu počakajo na tiste, ki se odpravijo na vrh.
Tik pred kočo vodi dobro shojena steza navkreber skozi smrečje. V bukovem gozdu bodite pozorni na razmočeno listje, na katerem lahko neprijetno padete in končate turo. Vseskozi bodite pozorni na markacije, ker sicer lahko kaj hitro zgrešite stezo.
Po urici hoda ste na razpotju, kjer se srečata pristop od Čemšeniške koče in z Jakoba nad Preddvorom. Od tu dalje se lahko odlocite za lepšo pot po grebenu ali pa za stezo po južnem pobočju. Do vrha je še pol urice. Tu se razgled odpira proti Storžiču na severu, levo od njega proti Julijcem, na vzhodu proti Kočni in desno od nje proti Krvavcu ter dalje proti Ljubljani in hribovju za njo. Višina Javorovega vrha je takšna, da je tudi vrh porasel, zato ga je pametno obiskati tedaj, ko ni listja na drevju in ko je mogoč razgled.
O sestopu razmišljajte z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp v rokah. Lahko se vrnete po isti poti ali pa morda nadaljujete celo preko Zaplate do Kališča in nato sestopite v Bašelj.
z Mokrico (1853 m) in vrhom Korena (1999 m) zapira dolino Kamniške Bistrice proti jugu. Več pristopov je nanjo, še najbolj primeren in najvarnejši pa je s Krvavca. Najlažje se je z zičnico zapeljati do smučišč na Krvavcu in se potem v smeri Kriške planine nameniti v dolino med vrhom Krvavca in Krzišem proti severu, torej po isti poti kot na Kalški greben. Vseskozi se držite vzhodnega pobočja Krvavca. Dvakrat se je potrebno med grmovjem povzpeti in spustiti, da se pride do Korena, ki je le 200 metrov višje od točke, kjer ste zapustili zičnico. Za vami je že dobra ura hoje in pot vodi mimo napol podrtega pastirskega stana.Če gledate proti vrhu prelomnice na severu, sta pred vami grabna, ki vodita navzgor. Izberite desnega vse do vrha omenjene prelomnice, tu pa pojdite desno na greben, po katerem je do vrha še slabo uro. Z vrha se odpre prekrasen razgled na najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp (zemljevid teh je v veliko pomoč) z Grintovcem. Ko se naužijete razgleda in če imate še dovolj moči, lahko greste na Koren in še kam dlje, če ne, pa jo mahnite po isti poti proti dolini.
na prvi pogled ni nič posebnega. Mešani gozdovi z nekaj jasami res niso ravno najlepša paša za oči, zato pa človeka toliko bolj prevzame mir. Tudi višina ni tako zanemarljivo majhna, saj njen Goli vrh sega kar 1426 metrov nad morje, najvišji Vivodnik pa jih zmore celo 1508, zato je v lepem vremenu prelep razgled na Grintovce na severu, na jugu pa se oko ustavi na Snežniku. Menina planina je nekakšna meja med Štajersko in Kranjsko (nekoč je to zares bila) in tudi nanjo se da priti z obeh strani po več poteh. Poti iz Tuhinjske doline vodijo preko Bibe planine. V Tuhinjsko dolino se zapeljite po obvoznici mimo Kamnika in na koncu doline pred bencinsko črpalko zavijte levo. Od tod dalje se ne da zgrešiti.
Še en pristop je prav prijeten, in sicer iz Gornjega Grada, morda še najbolj zanimiv pa tisti iz Bočne. Pri tabli z oznako kraja zavijte desno in se pripravite za pot. Večinoma vodi po gozdu, le zadnji del do postojanke, ko se celo nekoliko spusti, je bolj zanimiv in razgleden. Odpre se razgled na Golte in še dalje proti vzhodu, na sever pa proti Kamniško-Savinjskim Alpam; zemljevid s prav takim naslovom naj bo v nahrbtniku.
Sestopna pot je seveda stvar vaše odlocitev, saj oznake pri planinski postojanki ponujajo vsemogoče.
ima na koncu doline pod razdrapanim vrhom Mrzle gore zanimiv škaf. Pozimi namreč z vrha Mrzle gore po neštetih grapah v zatrep na koncu doline drvijo snežni plazovi, zato se nakopiči veliko snega. Spomladi na enem mestu začne nanj padati slap in izdolbe luknjo. Ko voda sneg prebije do skal, pravimo, da je škaf prebit. Včasih ga je kar 25 metrov.
In kje je pot v Matkov kot. Najprej se je treba pripeljati do Treh sester v Logarski dolini, kjer smerokaz kar kmalu napoti v Matkov kot. Peljite se še tri do štiri kilometre v dolino Jezere do Kočnarjeve žage oziroma še malo dlje, kjer pot zapira lesa. Tu se pripravite in čez obsežno prodišče začnite današnjo turo. Z gozdom se začne najlepši del poti. Steza, ki vseskozi vodi po desni strani doline, je takšna, da z orientacijo ni težav. Po kake pol ure hoda ste že na travnatih zaplatah z bogatim rastlinjem in mnogimi studenci, ki niti niso prehladni. Če ste prepričani, da vam temperatura ne bo škodila, lahko mirno pijete kristalno čisto vodo. V ruševju so razgledi vedno lepši. Po urici hoje ste na snezišču. Pozor, sneg je tudi poleti trd, zato mora biti obutev dobra in palice v veliko pomoč. Ostane še pol ure hoje po snežišču do skrajnega desnega roba stene, do škafa. Če je globok, lahko je tudi deset metrov in več, pazite, kako se mu približate, da ne bi kdo zdrsnil vanj.
Med sestopom, ki je edini možen po pristopni poti, se na severovzhodu ponujajo vrhovi Olševe.
je seveda bolj hrib kot gora, vendar je do njenega vrha potrebno hoditi dobro uro po dobro shojeni in označeni poti. In kako priti nanjo? Napotite se v Preddvor in zapeljite skozi naselje proti hotelu Bor. Na vrhu kar strmega klančka se pot razcepi v tri smeri, vi pa se zapeljite naravnost ob drevesnici, dokler se pač da. Tu poiščite pot na Jakob in vodi naj vas slikovita cerkvica na vrhu. Pot je takšna, da ne popušča prav nič vse do 961 metrov nad morjem. No, v uteho so lične dobro vzdrževane klopce na vsakih 20 minut, pri cerkvici pa je planinska koča. Malo pred njo krenite desno po zahodnem pobočju, ki je še vedno gozdnato kot pač vsa pot doslej. Po dvajsetih minutah ste ponovno na razpotju. Tu krenite desno na Potoško goro, do vrha katere je še dobrih deset minut.
Nadaljujete lahko na Javorov vrh in sestopite v dolino Kokre, če ne, pa se po isti poti spustite do izhodišča.
Danes ne bo težko najti izhodišča za lepo in ne predolgo turico, ki pa jo lahko podaljšate. Zapeljite se proti Kamniški Bistrici, torej mimo spodnje postaje zičnice na Veliko planino in v enem od levih ovinkov zapeljite čez kamnit mostiček, kjer je mogoče pustiti avtomobil. Tu je struga rečice Bele, ki je nekje bolj, nekje manj vodnata. Pripravite se za enourni sprehod po dolini Bele, ki leži med Zeleniškimi špicami in Rzenikom. Ob lepem vremenu je prekrasen razgled na omenjena ostenja, da prelepega gozda niti ne omenjam posebej. Poti se ne da zgrešiti, čeprav so markacije bolj slabo vidne. Po kakšni uri hoje vas pritegne šumenje slapa, kajti oglašajo se Orglice. Tu se tura za manj »navite« konca, telesno bolje pripravljeni pa imajo možnost pot nadaljevati proti Kocbekovi koči na Korošici (1808 m), do koder je še pošteni dve uri hoda.
Ko se vrnete do ceste, si v dolini reke Bistrice oglejte še globoko sotesko Predaselj, ki je le nekaj sto metrov naprej proti domu v Kamniški Bistrici na levi strani.
Pot lahko nadaljujete po desnem rečnem bregu vse do doma v Kamniški Bistrici. Če je še kaj volje in moči, lahko nadaljujete še kakšen kilometer po makadamski cesti do spominskega parka, posvečenega ponesrečencem v tem delu gora.
Zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp je tudi tokrat dobrodošel.
Pripeljati se morate do Ljubnega in nadaljevati proti Lučam. Vseskozi je treba biti pozoren na tablo, ki opozarja na odcep proti Koči na Loki ali pa proti Snežni jami. Krenite po njem. Cesta se takoj zoži in prav kmalu izgubi asfaltno prevleko. Po 17 kilometrih se poravna in v blizini koče se da pustiti avtomobil. Tu se opremite in pot pod noge. Čez deset minut zavijte mimo koče levo v hrib, in sicer najprej po travniku in nato med ruševjem, ki se ga ni mogoče znebiti tja do 1800 metrov nad morjem, ko se že odpre prvi lep razgled po Savinjski dolini in proti Grintavcem. Še malo in ze pot pripelje na greben, s katerega se odpre razgled proti Olševi, Peci in je tudi Dom na Grohatu pod nogami. Burje, kot tod pravijo ruševju, potem mine in že je nekaj skalnih ovinkov, ki minejo v nekaj minutah. Za vami sta ura in pol hoje in vrh z obvezno vpisno skrinjico. Še o opremi, ki je potrebna za to pot. Obleka naj bo letnemu času primerna, obutev pa obvezno planinska. Če ne prej, v zadnjih metrih vzpona in pri sestopu vsekakor pride še kako prav. Pomagajte si z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp.
Če ne bo prevroče in če ste pripravljeni za več kot pet ur hoje, potem je Ledinski vrh (2108 m), ki je skrit za najvišjimi Kamniško-Savinjskimi Alpami, prava izbira. Napotite se na Jezersko do Planšarskega jezera in izhodišča za Ledine, ki jih imenujemo še Vodine in tudi Vadine. Pri tovornih zičnicah do Koče na Ledinah in Češke koče pustite avtomobil. Možnosti za pristop na omenjeni vrh je več, vendar bom opisal tako, da boste lahko vsaj dvakrat predčasno obrnili, če bo za vas predolga, in še mimo dveh prijetnih planinskih postojank bo vodila. Krenite proti Češki koči. Poti se bo kaj hitro začelo muditi močno navkreber in po petih minutah bo tudi konec razgleda na Babe in Goli vrh pa seveda na Grintovec. Zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp vam bo povedal imena prav vseh vrhov. Strma gozdna pot vas bo v ključih po pol ure pripeljala iz gozda naravnost v gledališče. Ta razgled bi še nesmrtne pripravil, da bi pozabili dihati. Postojte, da pridete do sape, prijateljem pa recite, da sploh niste zadihani, ampak da vas je prevzel razgled. Še 20 minut in že boste pri planinski postojanki. Tu se konča prva etapa. Nadaljujte proti Ledinam, še prej pa zložite palice in v nahrbtnik z njimi, saj jih eno uro ne boste potrebovali. Pot postane nekoliko bolj zahtevna, vendar odlično varovana, tako da tistim s preudarnim korakom ne bo povzročala prav nobenih tezav. Ko vas bo pripeljala od klinov in jeklenic na stičišče poti s Slovensko, ki vodi na Vadine, zopet raztegnite palice in čez četrt ure boste pri koči na Vodinah. Tu se konča druga etapa z razgledom navzgor, na sever, ki ga že poznate, in na jug od Stegovnika mimo Košute do Bab in Ledinskega vrha desno od njih. Krenite v smeri Okrešlja in se držite leve, vendar ne proti Babam, ampak navzgor proti Savinjskemu sedlu. Vmes boste naleteli na ličen bivak, ki vam bo pomembno vodilo, da ste na pravi poti. Ne hitite, kajti le še urico imate do vrha, zato si privoščite prekrasne razglede. Ko se bo pot na sedelcu prevesila navzdol, postanite pozorni in se na prvem razcepu odpravite levo. Prvič boste naleteli na oznako za Ledinski vrh. Tu boste na državni meji z Avstrijo. Še malo in že boste na koničastem vrhu. Prekrasen razgled vam bo poplačal ves trud, ki pa ga ne bo preveč, no, pa tudi premalo ne.
je zanimiv in lahko pristopen vrh, na katerega se lahko odpravimo v vsakem letnem času. Lahko rečemo, da je nad Gornjim Gradom ali pa nad Logarsko dolino. Vsekakor je potrebno priti v Ljubno, nadaljevati pot ob Savinji, in ko se pripeljete do prvega betonskega mostu, zapeljite čezenj do vasice Krnica in nato sledite oznakam za Rogatec vse do zadnje, Klinarjeve kmetije.
Avto pustite ob zadnjem lesenem smerokazu levo, ki usmerja na Rogatec. Po dvajsetih minutah boste prišli na sedlo nad opuščeno kmetijo Špeh. Tu se ze lepo vidi Lepenatka in pot je speljana po ravnem kolovozu pod juznim pobočjem Rogatca nekaj nad 1000 metri, potem pa markirana steza popelje v gozd. Ko postane najbolj strma, se gozd konča in pred vami bo sedlo Kal z lično brunarico, na kateri piše, da je bivak. Če mislite, da vam je hoja vzela prevec moči za še 20 minut vzpona, se odpočijte in si oglejte Grintovce čez Veliko planino na zahodu, Menino na jugu in Štajersko ter Golte na vzhodu. Z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp boste prepoznali še kakšno podrobnost.
Od bivaka se odpravite čez omenjeno sedlo proti jugu na greben in že čez dvajset minut boste uživali v prelepem razgledu na vrhove na severu, medtem ko bo na jugu pod vašimi nogami dolina. Sestopiti je najbolje po isti poti in pri hoji po grebenu navzdol občudovati skalno gmoto malega Rogatca, ki deluje kar resno.
|
|