je v blizini smučišča na Goiteh. Ko se boste z gondolsko žičnico pripeljali do vrhnje postaje, se z dvosedežnico odpeljite še na Isteje, kjer se smučišče prevesi proti severu. Pojdite po pobočju proti severovzhodu pod Ojstrim vrhom in mimo bajte na Hleviški planini, ki se imenuje Petelinjek. Pot po cesti se nekaj deset metrov vzpenja na sedlo Kal in se nadaljuje po gozdni cesti čez Atelsko sedlo proti Domu pod Smrekovcem na nadmorski višini 1377 metrov. Od koče do vrha je kakšnih 200 višinskih metrov v slikoviti gozdni pokrajini, ki vas bo spremljala vseskozi. Gozd se proti vrhu začne redčiti, vrh pa je gol in ob lepem vremenu ponuja lep razgled po Koroški in Štajerski, saj je prav na meji med njima. Ko se boste naužili razgleda, jo mahnite po grebenu proti zahodu po Kugovnikovi planini in po kakšnih štirih kilometrih se boste začeli spuščati nazaj. Od tod je možno iti tudi na Raduho. Po kakšnih dveh kilometrih spusta boste pri lovski koči. Nadaljevali boste po cesti, ki pripelje do Vranjega vrha po Kalškem grebenu proti Lahovnici, kot kaze zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp, in potem do izhodišča.
Skozi Kamnik se zapeljite do Kamniške Bistrice, nato mimo doma, kjer se konca asfalt, nato pa sledite oznakam za Kokrško sedlo. Pri spodnji postaji tovorne žičnice pustite avtomobil in se pripravite. Za ogrevanje je ura hoje po lepi poti po bukovem gozdu. Ko ga boste zapustili, bo pred vami pot po melišču, kjer boste na koncu že videli nosilce tovorne žičnice. Tam je takoj za robom Cojzova koča (1793 m). Pot se pred kočo strmo vzpne proti severu, vendar je to samo kratka desetminutna grožnja, nato pa se položi za slabe pol ure, ko vodi tako rekoč po ravnem. Razgleda ni, ker ga proti severu zapirata Grintovec in Dolgi hrbet, proti jugu pa Kalški greben.
Ko se bo končal ravni del, boste zavili nekoliko levo in pot bo nenadoma planila navzgor. Potem ne bo več šale, saj se ne bo poravnala vse do vrha, zato pa nagrajuje z vsakimi desetimi višinskimi metri lepšim razgledom. Ko boste proti jugu pokukali čez Kalški greben, se vam bosta kmalu pokazala Krvavec in za njim Sorško polje. Desno bodo Julijci in nato Storžič ter v blizini Kočna. Ob zložni hoji boste vrh od planinske postojanke dosegli v dveh urah. Tu potegnite na piano zemljevid Karavanke - osrednji del in kar hitro si boste na jasnem, kaj vse se vidi z najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp. Kaj pa sestop? Urica in pol do koče, potem pa še toliko do "podna", kot radi rečemo.
je s svojimi 130 metri najvišji v Sloveniji in pada čez rdeckasto steno dalec pod Kočno na Jezerskem. Jasno je torej, do kam se morate pripeljati, namreč na Jezersko. Ko boste na desni opazili veliko rdečo oznako za Češko kočo, ji sledite in po ozki asfaltirani cesti peljite še kilometer. Smerokaz pri Makekovi kmetiji bo pokazal pot levo proti Češki koci. Bodite vztrajni in se peljite dalje naravnost, čeprav bo asfalta zmanjkalo. Na desni boste opazili prvo oznako za slap. Ne dajte se preslepiti, ampak se peljite še nekaj sto metrov po cesti do skoraj pravokotnega desnega ovinka, kjer boste opazili napis Veliki vrh. Nič ni narobe. V tem ovinku zapeljite levo in pred vami bo oznaka za slap. Tu se zdaj odpravite po označeni poti najprej po gozdu in nato med rušjem, kjer boste že zaslišali slap in ga čez nekaj trenutkov tudi zagledali.
Še kakih dvajset minut hoje in že boste na dolgem snežišču zbitega snega. Le sprehodite se po njem, vendar se le svoji opremi primerno odločite, koliko se boste približali slapu. Ugotovili boste, kako se da tudi poleti kar prijetno ohladiti na snegu, pa še prav prijetno se boste lahko zabavali z drsanjem v kratkih rokavih in kratkih hlačah. Za hojo v nobenem primeru ne boste porabili več kot uro, pa če ste še tako slab hodec. Poskusite!
Nanj se da priti iz več smeri. Najbolj prijeten je pristop z Velike planine, kamor se pripeljete z gondolsko žičnico. Pot nadaljujte pod dvoosedežnico do prvega kolovoza, zavijte levo nanj in nadaljujte do dveh bajt ter med njima dalje do lese in na planino Konjščica. Tu boste že zagledali svoj vrh. Na desni je Konj in na levi Rzenik. Smerokaz usmerja na planino Dol (1308 m). Ne bojte se, saj ste na pravi poti, čeprav se boste kar strmo spuščali. Po desestih minutah boste prišli do ceste med velikim hlevom na desni in nekoliko manjšo bajto na levi in na smreki opazili napis, ki vas bo obvestil, da boste ze čez eno uro na vrhu. Razgled na kamniške hribe je bil doslej, razen med spuščanjem na planino Dol, prelep. S seboj imejte zemljevid Grintovcev, da vam ne bo težko prepoznati vrhov, ki so od tod videti precej drugačni kot iz doline.
Po 45 minutah hoje po gozdnati stezi, ki je sem ter tja skalnata, se na planini Rzenik (1654 m) odpre razgled na istoimenski vrh na levi (1833 m) in na Konja na desni, ki je 30 metrov nizji. Pot, ki je zdaj bistveno manj pokonci, kot je bila doslej, po dvajsetih minutah doseže vrh. Razgled poplača trud. Podrobnosti boste našli na zemljevidu, in sicer tudi za sestop, ki je lahko po pristopni poti ali po Dolškem grabnu, ki vzame dobro uro.
Pot se konča prav tam, kjer ste na zacetku stopili na žičnico.
Peljite se do Kamnika in tu v smeri proti Veliki planini. V Stahovici pri trgovini (eno križišce prej, preden bi zavili v Kamniško Bistrico) zavijte levo čez most preko Kamniške Bistrice in v križišču desno ter nadaljujte po ozki asfaltirani cesti.
Peljite naravnost, dokler ne bo zmanjkalo asfaltne prevleke. Tu se cesta tudi nekoliko razširi in je primeren prostor, da lahko pri kraju pustite avtomobil. Tu se pripravite za tri- do štiriurno turo. Krenite po kolovozu proti potoku, ga prečite in kmalu še enega. Na prvem razcepu krenite levo. Pot se kar hitro poravna, celo malo spusti in vas ponovno pripelje do potoka. Spet boste skakali cez vodo in nato krenili desno navzgor. Ko boste prišli ponovno do vode, pojdite ob strugi, ker boste sicer izpustili prva slapova, ki sta kar lepa. Malo dalje je še en slap, ki ga boste obšli po desni, in nato vas bo brezpotje pripeljalo na stezo. Struga je razgibana, zato je veliko iger vode in skal, tako da vas bo opazovanje kar nenadoma pripeljalo do najvišjega slapu. Videti je kot konec poti, pa ni tako. Levo od slapa se boste morali potruditi po krušljivem svetu in nato z malo iznajdljivosti sledili stezici, ki ni ravno shojena, se ji pa da slediti prav do zadnjega slapa, ujetega v strmo pobočje. Tu se je treba nekoliko vrniti in po levem bregu priti do strmega travnatega pobočja. Poskrbite, da boste hodili varno. Prišli boste do steze na planini Osredek, ki levo pelje na planino Jezerca pod Krvavcem, desno pa boste sestopili nazaj po veliko lažji poti, kot je ob slapovih.
Iz kranjske smeri boste tik pred tablo, na kateri piše Gornji Grad, in iz štajerske tik za njo zavili proti cerkvici sv. Lenarta in se zapeljali do nje. Tu boste pustili avtomobil in se po kolovozu za cesto odpravili navzgor mimo cerkve. Po kakih 15 minutah boste prišli do velike kmetije na levi. Nad njo krenite levo in kaj hitro boste zopet na kolovozu, ki se je malo prej nenadoma izgubil. Takoj za leso piše, da je potrebno zaviti desno. Če ste le malo pogumni, se ne dajte in pot nadaljujte po širokem kolovozu, dokler vas oznake ne opozore, da je treba kreniti desno. Steza je tu nekoliko slabša in se hoče skoraj izgubiti, vendar ni tako, saj boste kmalu na prevalu Kal med Rogatcem na desni in Lepenatko na levi. Desno navzgor poiščite markacije, ki vas bodo kmalu pripeljale na stezo. To je nekoliko bolj zahtevna pot, kar se pokaže kaj kmalu, ko se postavi »pokonci«. S pametno hojo boste kmalu pri skalah na prvem predvrhu. Tu pojdite levo po grebenu, kjer je potrebno paziti, in prav tako nekoliko dalje, ko boste prišli še do enega skalnega predela, ki hoče kar malo groziti. Pa je dovolj oprimkov in skala je čvrsta, zato boste kar ponosni, ko bo za vami. Tu je še zadnji del poti po gozdu. V pol ure boste iz gozda in pred vami se bo odprl čudovit razgled na Veliko planino, Ojstrico, Krofičko in Veliki vrh. Še malo in na vrhu boste. Vrnite se po poti, ki se najprej strmo spusti med travami in kmalu doseže gozd. Od tod naprej je treba paziti le na varne stopinje po koreninah in po uri hoda boste tam, kjer je prvi odcep na vrh.
je skrita za najvišjimi Kamniško-Savinjskimi Alpami. Napotite se na Jezersko do Planšarskega jezera, torej do izhodišča za Ledine, ki se imenujejo tudi Vodine in Vadine. Pri tovornih zičnicah za kočo na Ledinah in za Češko koco pustite avtomobil. Možnosti za pristop do koče je več.
Po kateri koli poti krenete, vsaki se kaj hitro začne muditi močno navkreber. Če krenete po tisti za tovorno zičnico desno, se po petih minutah umiri in ponudi razgled na Babe in Goli vrh pa seveda na Grintovec. Na zemljevidu Kamniško-Savinjskih Alp lahko najdete imena prav vseh vrhov. Strma gozdna pot vas v ključih po pol ure pripelje iz gozda naravnost v gledališče. Ta razgled bi še nesmrtne pripravil, da bi pozabili dihati. Postojte, da si povrnete sapo, prijateljem pa recite, da sploh niste zadihani, ampak da vas je prevzel razgled. Še 20 minut in že ste pri Češki koci na Spodnjih ravneh. Tu je možnosti za vrnitev ali nadaljevanje na pretek.
Resda ni posebno visok, a kljub temu ponuja dobri dve uri lepe hoje po gozdu in možnost izbire. Na izhodišče se pripeljite mimo Preddvora po cesti proti Jezerskemu in po dobrem kilometru postanite pozorni na transformator na desni ob cesti. Tu so oznake, ki točno usmerjajo. Vseskozi so ob cesti vse do Čemšeniške koče, kjer se cesta konca in kjer se proti severovzhodu odpre razgled proti 600 metrov višjemu vrhu. Tu si slabše pripravljeni lahko »privezejo dušo« ali pa na klopeh ob lepem vremenu počakajo na tiste, ki se odpravijo na vrh.
Tik pred kočo vodi dobro shojena steza navkreber skozi smrečje. V bukovem gozdu bodite pozorni na razmočeno listje, na katerem lahko neprijetno padete in končate turo. Vseskozi bodite pozorni na markacije, ker sicer lahko kaj hitro zgrešite stezo.
Po urici hoda ste na razpotju, kjer se srečata pristop od Čemšeniške koče in z Jakoba nad Preddvorom. Od tu dalje se lahko odlocite za lepšo pot po grebenu ali pa za stezo po južnem pobočju. Do vrha je še pol urice. Tu se razgled odpira proti Storžiču na severu, levo od njega proti Julijcem, na vzhodu proti Kočni in desno od nje proti Krvavcu ter dalje proti Ljubljani in hribovju za njo. Višina Javorovega vrha je takšna, da je tudi vrh porasel, zato ga je pametno obiskati tedaj, ko ni listja na drevju in ko je mogoč razgled.
O sestopu razmišljajte z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp v rokah. Lahko se vrnete po isti poti ali pa morda nadaljujete celo preko Zaplate do Kališča in nato sestopite v Bašelj.
z Mokrico (1853 m) in vrhom Korena (1999 m) zapira dolino Kamniške Bistrice proti jugu. Več pristopov je nanjo, še najbolj primeren in najvarnejši pa je s Krvavca. Najlažje se je z zičnico zapeljati do smučišč na Krvavcu in se potem v smeri Kriške planine nameniti v dolino med vrhom Krvavca in Krzišem proti severu, torej po isti poti kot na Kalški greben. Vseskozi se držite vzhodnega pobočja Krvavca. Dvakrat se je potrebno med grmovjem povzpeti in spustiti, da se pride do Korena, ki je le 200 metrov višje od točke, kjer ste zapustili zičnico. Za vami je že dobra ura hoje in pot vodi mimo napol podrtega pastirskega stana.Če gledate proti vrhu prelomnice na severu, sta pred vami grabna, ki vodita navzgor. Izberite desnega vse do vrha omenjene prelomnice, tu pa pojdite desno na greben, po katerem je do vrha še slabo uro. Z vrha se odpre prekrasen razgled na najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp (zemljevid teh je v veliko pomoč) z Grintovcem. Ko se naužijete razgleda in če imate še dovolj moči, lahko greste na Koren in še kam dlje, če ne, pa jo mahnite po isti poti proti dolini.
na prvi pogled ni nič posebnega. Mešani gozdovi z nekaj jasami res niso ravno najlepša paša za oči, zato pa človeka toliko bolj prevzame mir. Tudi višina ni tako zanemarljivo majhna, saj njen Goli vrh sega kar 1426 metrov nad morje, najvišji Vivodnik pa jih zmore celo 1508, zato je v lepem vremenu prelep razgled na Grintovce na severu, na jugu pa se oko ustavi na Snežniku. Menina planina je nekakšna meja med Štajersko in Kranjsko (nekoč je to zares bila) in tudi nanjo se da priti z obeh strani po več poteh. Poti iz Tuhinjske doline vodijo preko Bibe planine. V Tuhinjsko dolino se zapeljite po obvoznici mimo Kamnika in na koncu doline pred bencinsko črpalko zavijte levo. Od tod dalje se ne da zgrešiti.
Še en pristop je prav prijeten, in sicer iz Gornjega Grada, morda še najbolj zanimiv pa tisti iz Bočne. Pri tabli z oznako kraja zavijte desno in se pripravite za pot. Večinoma vodi po gozdu, le zadnji del do postojanke, ko se celo nekoliko spusti, je bolj zanimiv in razgleden. Odpre se razgled na Golte in še dalje proti vzhodu, na sever pa proti Kamniško-Savinjskim Alpam; zemljevid s prav takim naslovom naj bo v nahrbtniku.
Sestopna pot je seveda stvar vaše odlocitev, saj oznake pri planinski postojanki ponujajo vsemogoče.
|
|