Skozi Bled se zapeljite na Rudno polje in nadaljujte mimo vojašnice in dalje naravnost, dokler cesta ne zavije desno. Desne se drzite toliko časa, da se cesta konca s parkiriščem. Tu je izhodišče tudi za pohod na Triglav. Oznaka opozori, da je do planine Konjšica (1438 m) pol ure hoda ob kar vodnatem čistem gorskem potoku. Ko boste na planini Konjšica prišli iz gozda, se bo pred nami za kratko pokazal Draški vrh.
Pot nato vodi cez prijetne pašnike in se na koncu zoži ter postane prodnata. V cikcaku v slabe pol ure pripelje v prelep amfiteater pod Viševnikom, Malim in Velikim Draškim vrhom na severu ter Ablanco na jugozahodu. Kjer tabla opozori, da je tu Triglavski narodni park, zavijte levo. Vrh bo poslej vseskozi pred vami. Steza se kar strmo vzpenja proti Studorskemu prevalu in ga doseže v naslednje pol ure. Tu se odpre prelep razgled na Bohinjsko jezero in hribe nad njim, na levi na 2004 metre visoko Ablanco in na zahodu na 2276 metrov visoki Tosc. Na desni je vrh. Tu se pot odcepi desno. Po njej pojdite le do prvega melišča. Tu zapustite stezo, četudi ni oznak, in iščite primerne prehode vse do prve, kakih pet metrov visoke stene, ki se nadaljuje desno. Nadaljujte torej desno ob njej kar po melišču in v kakih petnajstih minutah boste na nekakšnem sedelcu. Tu zdaj z varno stopinjo nadaljujte naravnost navzgor, kot vodi teren, do vrha, s katerega je prekrasen razgled. Na severu je Triglav, okolico in drugo pa boste spoznali z zemljevidom Julijci - vzhodni del. Pri vrnitvi se lahko odločite za desni greben, če gledate navzdol, kjer je sestop kar uhojen. Pripelje vas na Studorski preval in od tod dalje ni nobenih težav več.
Pohod se zacne na Vršiču, kjer pustite avtomobil pri tabli, ki označuje nadmorsko višino 1611 metrov. Tu je dobro vidna steza desno. Že v slabe pol ure boste na sedlu, kjer vam bosta dobro označena smerokaza ponujala pot na Mojstrovko ali pa v Tamar. Izberite Tamar. Krenite torej po stezici navzgor, ki bo takoj poskrbela za to, da se boste ogreli. Na sedlu, ki ga boste dosegli v kakih dvajsetih minutah, se je vredno prvič razgledati, saj bo pred vami mogočna stena Prisojnika z obrazom Ajdovske deklice; pred turo se ustavite v Erjavčevi koči in pokazali vam bodo ta obraz, ker ga boste sami težko našli.
Levo od Prisojnika se nad Veliko Dnino dviga Špik, ki je za nepoznavalce s te strani skoraj neprepoznaven, saj ga izdaja le koničast vrh. Na sedlu boste krenili desno. Nad vami bo zdaj Nad Šitami glava in malo dalje desno Mala Mojstrovka. Nadaljujte po lepo uhojeni in slikoviti poti in po uri hoje se bo odprl razgled v dolino Pišnice. V daljavi proti severu se bodo ze videli dolina skakalnic in na desni Ciprnik ter seveda Slemenova špica. Zdaj boste kmalu prišli do druge poti. Držite se levo, potem pa orientacijsko ne bo več težav. Do vrha bo le še pol ure, vendar boste zanesljivo prej obstali zaradi prizoru, ki ga boste takoj prepoznali: Jalovec s Slemena. Zdaj bo samo še nekaj minut do vrha. Razgled na okoliške vrhove je enkraten. Pod nogami vec kot 1000 metrov nižje leži Tamar z domom. Sprašujete, kateri vrhovi so okoli? Najbolj slikovit je seveda Jalovec na jugu, druge pa boste našli na zemljevidu Julijske Alpe - vzhodni del.
Sestopite lahko v Tamar ali se vrnete po isti poti.
nad dolino Bele so skrite med lepotami Kepe ter Maloškega in Trupejevega poldneva.
Peljite se mimo Jesenic in Mojstrane do Belce. Ko boste prečkali most čez istoimensko rečico, se bo cesta za blagim desnim ovinkom poravnala. Od tu dalje bodite pozorni! Prvi odcep na makadamsko cesto je prava smer. Peljite se še pet kilometrov do zapore ob rečici Beli in se pripravite za dveurno udobno hojo po lepi poti. Na prvem krizišču zavijte levo in tako ravnajte na prav vseh razpotjih, dokler ne boste prišli tako visoko, da se bo odprl razgled proti Julijcem. Zdaj boste lahko na vzhodu občudovali Kepo (2143 m), desno od nje Dovško babo z dobro vidno kočo in pogled bo nato zdrsnil v dolino, kjer se pod Macesnovcem stiska Mojstrana. S sabo imejte zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp. Zdaj krenite naravnost navkreber. Še nekaj deset metrov višine in zapustili boste gozd. Korake bo dušila debela travnata podlaga. Markacij tukaj ni, zgrešiti pa tudi ni mogoče. Na vrhu vas bo čakal redek razgled: levo od Kepe na Vrbsko jezero od Vrbe do Celovca, potem na Maloško in Trupejevo poldne, nekoliko desno na Dobrač in nato na Julijce od Špika mimo Škrlatice do Debele peči nad Pokljuko. Skratka, za tako lahko pot se ponuja veličasten razgled. Vrnite se po isti poti, za katero ne boste porabili dosti več kot urico.
Pripeljati se morate v Kranjsko Goro, zaviti na cesto na Vršič in nadaljevati mimo gostišča Jasnica ob reki Pišnici. Kmalu se začnejo znameniti vršiški ovinki. Veliko jih ne boste obrali, saj je konec vožnje pri tretjem ovinku. Tu pustite avto in jo mahnite proti Koči v Krnici. Lahko greste do nje ali nadaljujete po sredini doline, kjer bo kaj kmalu treba natakniti smuči z oblogami.
Pot se vseskozi vzpenja in ne popusti, celo nasprotno, srednji del je kar strm, tako da je zavijanje s smučmi na trenutke kar zoprno. Svet čez dobre pol ure vendarle postane bistveno prijaznejši. Na desni za vami so police Prisojnika in nad vami razdrto ostenje Razorja, ki ima kar pravšnje ime. Pred vami se odpira slikovita Kriška stena in na levi pobočje Velike Dnine pod Špikom. Verjetno se boste vprašali, kako se imenuje gora, katere del je zgrmel v dolino. To je Dovški Gamsovec.
Če se boste ozrli proti severozahodu, se bo res lepo videl Dobrač s slikovitim pobočjem. Potem je še slabe pol ure do konca strmine na nekako 1900 metrih nadmorske višine. Ob skalnih balvanih, ki mole iz snega, malo pocijte in se okrepčajte, da bo več moči za spust, ki ga bo okoli 900 višinskih metrov. Ta izlet seveda ni primeren samo za turne smučarje, ampak je Krnica prelep zatrep, ki ga lahko obišče vsa družina, čeprav ni najbolj izurjena za gore.
Peljite se skozi Kranjsko Goro in proti Vršiču. Kako daleč se boste peljali, bo odvisno od letnega časa: poleti do Koče na gozdu, pozimi pa odvisno od razmer. Hodili boste izmenoma po cesti in bližnjicah, mimo Mihovega doma, potem nekoliko višje mimo ruske kapelice in v slabi uri boste pri dolgi bližnjici, kjer vam bodo oznake povedale, da je do Koče na gozdu deset in do Erjavčeve 40 minut. Tu krenite po kolovozu desno navzgor in po desetih metrih zavijte desno. Pot ni označena, je pa tako shojena, da vas v najprej smrekovem in nato listnatem gozdu v eni uri pripelje na vrh. Ne hitite, ampak se ozrite po okoliških vrhovih. Proti jugu na levi je Prisojnik, na desni Mojstrovka, na vzhodu pa se včasih pokazeta Kriška stena in Dovški Gamsovec. Vrh je nagrada. Strmo pod nogami je cesta na Vršič, ki ji lahko sledite od Kranjske Gore do Vršiča, na vzhodu pa je amfiteater lepote od Špika, Ponce, Škrlatice, Dolkove špice do Kriške stene, ki prehaja v Razor in dalje v Prisojnik. Malo je vrhov, na katerih bi lahko s tako malo napora doživljali tako veličasten razgled. Še več boste našli na zemljevidih Zahodni Julijci in Triglavski narodni park.
Sestopili boste po isti poti, le da zdaj po pobočju lahko ubirate bližnjice, tako da ne boste porabili veliko časa.
Začeli boste v Ratečah v neposredni bližini Planice. V vasi, ki ni najbolj prostorna, poiščite parkirno mesto in se po makadamski cesti mimo gostilne Šurc odpravite navkreber. Cesta je zložna, zato se boste počasi ogreli.
Prvih dvajset minut, preden boste prišli do gozda, boste lahko uživali ob prekrasnem razgledu proti Poncam, levo čez dolino skakalnic svoja ostenja razkazujejo Travnik in Mojstrovki, še dalje levo pa je martuljkova skupina s Škrlatico in najvišjim Oltarjem.
Ko boste zavili v gozd, se le sem in tja med smrekami odpre razgled na to ali ono goro, najlepši pa je nedvomno na Jalovec. Da boste lažje ugotovili, kaj gledate, vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe - zahodni del. Po kakšni uri se bo cesta razcepila in takrat boste pred seboj prvič zagledali vrh s stolpi. Dolga poseka je kot rana v mladem smrekovem gozdu. Kaj kmalu boste zapustili cesto in zavili v še nekoliko gostejši gozd, kjer se pot vzpenja v ključih. Domala vsak tretji ovinek zasuče v drugo smer daleč iz gozda, zato se razgledi menjavajo. Zares je slikovito. Dolina skakalnic se vse bolj odpira proti Tamarju in tudi vrhov je videti vse več. Na vrhu se le razglejte. Na severu je Dravska dolina in nad njo Dobrač z značilno anteno. Proti jugu se boste nagledali zahodnih Julijcev.
Sestop je tako enostaven, da ni omembe vreden.
Pripeljati se boste morali do Loga pod Mangartom in nato dalje po cesti proti prelazu Predel. Tik pod vrhom vas bo smerokaz opozoril na Mangart. Druga možnost je mimo Kranjske Gore in tik pred Trbižem levo, kamor vas bodo table usmerjale proti Sloveniji čez mejni prehod Predel. Ko se bo cesta zgnetla skozi ostanke trdnjave, boste kmalu na odcepu proti izhodišču. Odtod ne bo vec težav. Lepa, ozka in strma cesta vas bo v kake pol ure pripeljala na sedlo ze okoli 2200 metrov visoko. Zemljevid Julijske Alpe - zahodni del vam bo v veliko pomoč. S sedla krenite proti vrhu, ki je na jugozahodu kot ogromna kopica. Po kakih petnajstih ogrevalnih minutah boste prišli do razpotja. Pot se desno odcepi proti slovenski, zahtevni, vendar dobro zavarovani smeri, levo pa proti italijanski nezahtevni. Za prvo ne smete imeti vrtoglavice in obvezno si je poleg popolne planinske opreme nadeti še čelado, okoli pasu pa zavezati pomožno vrvico z vponko, da se boste morda sem in tja malo zavarovali na poti, ki vas bo ob slikovitih razgledih v uri in pol pripeljala na prostran vrh s čudovitim razgledom. Proti jugovzhodu je Jalovec, levo od njega greben Ponc, pod nogami so Belopeška jezera, v daljavi je Dobrač, potem pa pogled seze levo proti Višu, Montažu, Rombonu, Kaninu, goram nad Sočo in Julijcem, ki jih boste še nanizali z zemljevida. Uživajte v razgledu! Za sestop, ki ga bo za kako uro, priporočam slovensko smer, vendar ne hitite, ker je prelepih razgledov tudi ob sestopu še veliko. Pazite pa vseeno. Ko boste sestopali, sestopajte, za razgledovanje pa se obvezno ustavite!
Pripeljati se je treba do Bohinjske Bistrice in v krizišču zaviti levo proti vasi Ravne, nato skoznje in preko smučišc na Kobli do Doma Janeza Mencingerja. Tu sta na izbiro poti čez Planino za Črno goro ali cez Planino za Liscem. Priporočam vam, da zavijete levo, kjer se pot takoj strmo vzpenja, doseze kolovoz in po dvajsetih minutah pripelje na pravo planinsko pot. Tu je že prvi lep razgled na levo na zgornjo postajo žičnice na Vogel, navzdol na Bohinjsko jezero, proti severu pa na Julijce s Triglavom. Pot se še kar vzpenja in ne dovoli počitka. Po kakšni urici hoda se svet zravna v prelepem iglastem gozdu, po desetih minutah pa se ponovno postavi pokonci in postane skalnata, vendar takšna vztraja le deset ali 15 minut, ko se spet zravna na čudoviti, a žal propadajoči Planini za Črno goro. Vrh pred vami še ni vaš, ampak je Kontni vrh (1646 m). Pot potem vodi nad planino vseskozi precej zlozno in pod steno v cikcaku zavije levo ter kmalu med balvane, kjer se odpre razgled proti Kamniškim Alpam in Škofjeloškemu hribovju. Še malo se potrudite in ze boste na razpotju pod sedelcem pod vrhom Čez Suho. Leva pot vodi okoli tega vrha, druga pa naravnost proti vrhu. S sedla se prvič vidi vrh. Pot se zopet poravna in je kot nalašč za uživanje v prelepem razgledu. Do vrha je le še kratek vzpon in trud je poplačan. S seboj vzemite zemljevid Julijske Alpe - vzhodni del, ker je za opisovanje preveč.
Za sestop izberite pot čez Planino za Liscem (1338 m).
Izhodišce je Pokljuka, kjer na zemljevidu Triglavskega narodnega parka izberite eno od poti do Blejske kole (1633 m). Tudi brez zemljevida ne bo težko, saj je veliko oznak, v vsakem primeru pa je do nje slaba ura hoda. Od koce jo mahnite proti severu. Pot se po kakih desetih minutah zacne vzpenjati v ključih in v slabe pol ure doseže položnejši del s številnimi oznakami. Po nezahtevni in razgledni poti je do vrha še dobro uro. Tam, kjer se odpre razgled proti Draškima vrhovoma in še kam, ne bodite preglasni, ker lahko opazite kakšnega gamsa ali celo trop, še vecja verjetnost pa je na sedelcu, s katerega pogled prvič zdrsne v tisoč metrov nižjo Krmo.
Od tu do vrha, ki je kot nekakšen balkon Gorenjske, ni več daleč. Na vzhodu so pokljuški gozdovi, na severu Karavanke in na zahodu najvišji Julijci. Ko se nauzijete prekrasnega razgleda, je vredno podaljšati turo čez Brdo na Lipanski vrh. Tam izberite isto pot ali pa pot čez Mrežice proti Blejski koči in nazaj na izhodišče.
Izhodišča ni težko najti. Zapeljite se v Staro Fužino v Bohinju. Izbirate lahko med zgornjo in spodnjo dolino. V Stari Fužini pri kapeli ob mostu zavijte proti Vojam ali Vogarju in se peljite le do označenega parkirišča takoj za vasjo. Tu pustite avto in sledite oznakam »Korita Mostnice«. Stezica kar hitro zaide v gozd in v nekaj minutah ste na Hudičevem mostu čez sotesko. Potem se menjavajo pogledi na sotesko, slapove z leve in desne ter brzice. Na koncu vas smerokaz napoti proti koči v Vojah. Ne pozabite vzeti s seboj zemljevida Triglavskega narodnega parka z imeni gora nad Vojami. Morda vas potegne še nekoliko dalje, do slapu Mostnice, kjer je tudi planinska postojanka. Še na nekaj je potrebno opozoriti: dežnik je v Bohinju nepogrešljiv, saj pravijo, da ima tam dež mlade. Za vrnitev sledite oznakam in se vrnite na izhodišče po drugi strani struge. Pot kmalu za planinskim domom zavije levo mimo enake table kot pri Hudičevem mostu in je dobro označena. V desetih minutah ste pri zadnjem mostu, kjer ste gor grede zapustili korita in so vas oznake usmerile proti koči. Vsaka sprememba vremena naredi korita še bolj zanimiva. Vsa pot je zgledno urejena in označena ter primerna tudi za take, ki bi morda šele začeli slediti podobnim idejam. Morda pa je to ideja za prvomajski izlet.
|
|
Julijci