Kodkam.si

Izhodišce je Pokljuka, kjer na zemljevidu Triglavskega narodnega parka izberite eno od poti do Blejske kole (1633 m). Tudi brez zemljevida ne bo težko, saj je veliko oznak, v vsakem primeru pa je do nje slaba ura hoda. Od koce jo mahnite proti severu. Pot se po kakih desetih minutah zacne vzpenjati v ključih in v slabe pol ure doseže položnejši del s številnimi oznakami. Po nezahtevni in razgledni poti je do vrha še dobro uro. Tam, kjer se odpre razgled proti Draškima vrhovoma in še kam, ne bodite preglasni, ker lahko opazite kakšnega gamsa ali celo trop, še vecja verjetnost pa je na sedelcu, s katerega pogled prvič zdrsne v tisoč metrov nižjo Krmo.
Od tu do vrha, ki je kot nekakšen balkon Gorenjske, ni več daleč. Na vzhodu so pokljuški gozdovi, na severu Karavanke in na zahodu najvišji Julijci. Ko se nauzijete prekrasnega razgleda, je vredno podaljšati turo čez Brdo na Lipanski vrh. Tam izberite isto pot ali pa pot čez Mrežice proti Blejski koči in nazaj na izhodišče.

Izhodišča ni težko najti. Zapeljite se v Staro Fužino v Bohinju. Izbirate lahko med zgornjo in spodnjo dolino. V Stari Fužini pri kapeli ob mostu zavijte proti Vojam ali Vogarju in se peljite le do označenega parkirišča takoj za vasjo. Tu pustite avto in sledite oznakam »Korita Mostnice«. Stezica kar hitro zaide v gozd in v nekaj minutah ste na Hudičevem mostu čez sotesko. Potem se menjavajo pogledi na sotesko, slapove z leve in desne ter brzice. Na koncu vas smerokaz napoti proti koči v Vojah. Ne pozabite vzeti s seboj zemljevida Triglavskega narodnega parka z imeni gora nad Vojami. Morda vas potegne še nekoliko dalje, do slapu Mostnice, kjer je tudi planinska postojanka. Še na nekaj je potrebno opozoriti: dežnik je v Bohinju nepogrešljiv, saj pravijo, da ima tam dež mlade. Za vrnitev sledite oznakam in se vrnite na izhodišče po drugi strani struge. Pot kmalu za planinskim domom zavije levo mimo enake table kot pri Hudičevem mostu in je dobro označena. V desetih minutah ste pri zadnjem mostu, kjer ste gor grede zapustili korita in so vas oznake usmerile proti koči. Vsaka sprememba vremena naredi korita še bolj zanimiva. Vsa pot je zgledno urejena in označena ter primerna tudi za take, ki bi morda šele začeli slediti podobnim idejam. Morda pa je to ideja za prvomajski izlet.

Zapeljite se na Pokljuko in potem mimo vojašnice, kot bi želeli iti na Triglav. Odločitev je vaša. Avtomobil lahko pustite že pri vojašnici ali pa se odpeljete dalje in svojega jeklenega konjička pustite domala pod Konjščico. Ni je težko najti. Ko za vojašnico zapustite asfaltno prevleko, morate prav vsem odcepom slediti desno, potem pa dokler gre. Tu se pripravite za kaki dve uri prijetne hoje. V hladu pokljuških gozdov nekako v pol ure pridete do Konjščice in tu je levo zgoraj vaš cilj. Če ste se morda oznojili, je tu pravo mesto, da se pripravite za malo toplejši del poti, ki do Jezerc poteka po nekoliko bolj strmem in soncu izpostavljenem svetu in ki terja še dobre pol ure hoje. Pri bistrem studenčku na planini Jezerca pod Viševnikom se lahko malo ohladite, vendar nikar ne pijte te mrzle vode, da ne bi bilo kakih težav! Za studenčkom je potem še 15 minut strmine do Studorskega prevala. Desno se steza odcepi na Veliki Draški vrh, navzdol nadaljuje proti Velemu polju, vi pa krenite levo navzgor. Zdaj markacij ni vec. Sledite stezi, ki se sem in tja izgubi v skalo, zato je tu potrebno varno stopati. V nekaj deset metrih težave minejo, pokaze se nekaj trave in odpre se čudovit razgled. Naj prihranim opis za vrh, ki je dosegljiv že v petih minutah. Ni prav prostran, je pa udoben. Zdaj pa k razgledu. Na severu sta Tosc in Veliki Draški vrh, na vzhodu je Viševnik, na jugu so bohinjski lepotci s Črno prstjo in na zahodu je Jezerski Stog. Z zemljevidom Triglavskega narodnega parka so podrobnosti še bolj enostavne.
Sestopite po pristopni poti. Na strmih mestih bodite zelo previdni, da ne bi bilo neprijetnih zdrsov.

Pravijo mu tudi najbližji bohinjski dvatisočak. Je visok, kar v Julijcih pomeni vrh nad 2000 metrov. To mejo presega le nekaj deset metrov in je primeren za turo v vsakem letnem času. Zapeljite se do vojašnice na Pokljuki in se na parkirnem prostoru pripravite za pot. Nadaljujte na desno v prelep smrekov drevored in pojdite mimo spodnje postaje vlečnice ter ob njej navzgor. Hodite z odprtimi očmi in počasi in se pridno ozirajte naokoli, kajti z vsakim korakom bo drugačna panorama pokljuških gozdov. Po dobre pol ure se strma pot prevesi v raven kraški svet z bistveno manj drevja. Po slabi uri hoda boste prišli do Plesišča, to je predela, kjer se odpre razgled proti bohinjskim hribom na jugu. Pod vami bo Konjščica, nad njo bodo Mokrile in Ablanca, lepo pa se bo videla tudi pot na Studorski preval in dalje proti Triglavu, kjer sta še Draška vrhova in Tosc. Od tod je še pol ure poti, ki najprej kakih deset minut vodi po ruševju in nato po travnatem pobočju. Zelo lepo je speljana in se veckrat položi, tako da tudi tisti, ki telesno niso najbolje pripravljeni, lahko pridejo do sape, če ne med hojo, pa na razglediščih, ki jih je v zadnjem delu poti kar nekaj. Vrh bo ob lepem vremenu postregel s prelepim darilom v obliki prekrasnega razgleda, proti jugu od Črne prsti do Vogla, na zahodu se za Toscem hoce skrivati Jezerski stog, vendar mu ne uspe, potem je Tosc, desno od njega sta Veliki in Mali Draški vrh ter nato Triglav s Planiko in Kredarico. Desno od njega je mogočna Rjavina, potem pa pogled mimo Kepe v daljavi proti severu že zaplava na travnato pobocje Mrežic in Lipanskega vrha. Proti vzhodu se v daljavi vidijo še Stol in nekateri kamniški vrhovi z zelo znacilnim Kalškim grebenom, ki se proti jugu spušca proti Krvavcu. Za podrobnosti imejte pri roki zemljevid Triglavskega narodnega parka. Pot je lahka, le v zadnjih desetih metrih bodite malo bolj preudarnega koraka.
Na poti boste ob vsakem dnevu v tednu srečevali planince, lovce, vojake, padalce in poleti še pastirje. Viševnik je verjetno najbolj obiskovan dvatisočak tudi pozimi. Pri sestopu ne gre hiteti. Razgled je prelep, dan pa prekratek, da bi ga preveč porabili kje drugje, pa še dolina je blizu kot malo kje.

lahko zadovolji prav vse. S seboj lahko povabite prijatelje, ki se vam lahko prvič, prav gotovo pa ne zadnjič, pridruzijo pri Blejski koči.
Pripeljite se na Pokljuko in na ovinku, kjer se ena cesta odcepi proti Bohinjski Bistrici, nadaljujte desno. Cesta zavije levo in se poravna proti Mrzlemu studencu. To je že prvo izhodišče. Lahko pa nadaljujete do vojašnice in tik za njo zavijete desno po cesti cez smucišče. Peljite se do spomenika padlim partizanom in potem ob oznakah pojdite do omenjene planinske postojanke. Seveda je teh slabih 45 minut hoje premalo za redne obiskovalce gora, zato jo za planinsko postojanko mahnite po nezahtevni poti še na Lipanski vrh, do kamor je slaba urica nezahtevne hoje.
Če se ne boste vračali po pristopni poti, vam bo v pomoč zemljevid Triglavskega narodnega parka.

Do izhodišča v vasi Kal-Koritnica nedalec od Bovca se lahko pripeljete iz Bovca, cez Predel ali pa cez Vršič. Če se boste pripeljali cez Vršič, se boste zadnjih nekaj kilometrov vozili pod njegovim ostenjem. Že od tod je zelo slikovit, še bolj pa iz Bovca. V vasi Kal-Koritnica na parkirišču nasproti gostilne pustite avtomobil in se opremite. Ne pozabite na pijačo. Krenite skozi vas in kar hitro boste opazili oznake za vrh. Čez dvorišče boste ob potočku prišli na stezo, ki bo hitro utonila v gozd in se tako rekoc do vrha ne bo poravnala vec. Gozd ne bo pustil kakih prešernih razgledov, vendar vsake pol ure se pa bo že ukradel kakšen, in sicer proti jugu na Golobar in Polovnik in proti severu v dolino na trdnjavo Kluže, Rombon in proti Jalovcu. Po dveh urah boste prišli iz gozda in pod nogami boste daleč spodaj videli Sočo. Ko boste pogled dvignili, se bo ustavil šele daleč na Krnu. Kaj vse se še vidi, si pomagajte z zemljevidom Zahodnih Julijcev. Zdaj se bo začelo zadnje pol ure najbolj strme poti, vendar brez strahu, saj je pot zelo spretno v kljucih speljana navzgor. Ko sem zapisal, da se pot ne položi vse do vrha, nisem mislil na zadnjih nekaj deset metrov grebena do vpisne skrinjice. Vrh je travnat in kot nalašč za počitek in uživanje v razgledu na Jalovec, Mangart, Jerebico, Rombon, Kanin in dolino Soče z Bovcem, potem pa levo navzgor z zemljevidom v roki, da ne naštevam vsega, kar se vidi. Sestop je isti kot pristop in traja ravno polovico manj kot vzpon.

Nezahteven, a zelo lep vrh v Julijcih je Brdo (2000 m) in je zelo podobno Debeli peči pa še v njeni neposredni bližini je. Na pot boste krenili torej skozi Bled na Pokljuko. Če boste izbrali izhodišče Mrzli studenec, potem boste na razcepu, ki vodi levo v Bohinj, zapeljali desno ob oznakah za Lipanco. Če boste začeli pri spomeniku, se boste peljali še do Rudnega polja, mimo vojašnice in takoj za njo desno na makadam. Peljite se tako daleč, da boste preckali smučišce in se potem celo malo spustili. Pri spomeniku padlim partizanom se pripravite za pot in krenite po poseki proti Blejski koči na Lipanci. Od te krenite proti Debeli peči in po strmem delu poti vas bo smerokaz prav na vrhu tega dela odvedel na pravo pot. Pot vas bo vodila nekaj časa med borovjem. Tu se že odpirajo razgledi proti jugovzhodu vse tja do Ratitovca. Kmalu bo tudi borovja konec, vi pa boste začeli premagovati strmino, ki je bo za kakih 20 minut. Na grebenu vas čaka nagrada s prelepim razgledom na najvišje vrhove Julijcev. Tu po nekajminutnem predahu zavijte desno navzgor in v četrt ure boste na cilju (na sliki). Razgled je domala enak tistemu z Debele peci. Vzemite si čas in zemljevid Julijcev in uživajte.
Sestopite lahko po isti poti ali pa jo mahnete proti vzhodu, torej proti Debeli peči. Čez kake četrt ure boste prišli na pot z nje.

je morda bolj izhodišče kot vrh, vendar za zimske dni kar primeren. To je tura za vso družino, saj je hoje komaj več kot uro. Pripeljati se je treba v Bohinjsko Bistrico in dalje do Bohinjskega jezera, kjer zavijete desno proti Stari Fužini. Pri zidani kapelici sredi vasi smerokazi vodijo na parkirišče, kjer vzorne oznake povedo prav vse. Hoja najprej dovoli lep razgled na sever proti Toscu in Draškemu vrhu, na jug pa proti Kobli, Črni prsti, Rodici in Voglu. Pot kaj kmalu utone v lep bukov gozd, ki se 45 minut prav nič ne usmili za kakšen razgled, potem pa kar nenadoma zazija odprtina proti jugu in pod nogami je Bohinjsko jezero z vencem omenjenih gora, le da se razgled odpre še na zahod proti Komni in goram nad njo. Res veličasten razgled! Vzemite si čas zanj, saj boste ob primernem vremenu zelo dobro videli tudi nekaj Kamniških Alp.
Zdaj bo le še petnajst minut hoje do koče. Ko se boste udobno namestili na katero od klopi, vzemite v roke zemljevid Triglavskega narodnega parka in že boste lahko začeli uživati v razgledu. Smučišce na Voglu bi človek kar z rokami prijel in tudi dom na Komni ni dosti dalj. Neverjeten razgled, pa tako malo napora! Če boste imeli srečo z vremenom, to ne bo vaš zadnji obisk te lepe planine.
Sestopov ali nadaljevanj poti je kar nekaj. Kako se boste odločcili, bo odvisno od razmer in vaše vzdržljivosti. V najslabšem primeru se boste vrnili po pristopni poti.

nad Mojstrano je v dneh, ko ima belo okolico, res črna. Do začetka steze se je potrebno pripeljati do Mojstrane in se zapeljati proti Krmi. Cesta je urejena. Peljite se mimo odcepa za Jerebikovec, in sicer tako daleč, da se bo cesta poravnala. Ko se boste pripeljali iz gozda, boste na levi opazili leseno hišico na jasi, na desni pa tabli: ena vas bo usmerjala v Kot in druga naprej v Krmo. Tu ob cesti pustite avto in se pripravite za vzpon. Obutev mora biti nepremočljiva in ne smejo manjkati palice. Opazili boste tudi klopco pod drevesom in prav mimo nje nekoliko nazaj proti Mojstrani vodi steza, ki sicer ni označena, vendar je dobro shojena in višje gori tudi nadelana. Najprej je kolovoz, a kmalu postane kar strma steza, ki ne popusti prav do vrha. Kakih 20 minut vam bo gozd onemogočal razgled, ampak se bosta le proti severovzhodu skozi veje svetila Dovška baba in proti vzhodu Jerebikovec. Ko boste prišli malo višje in se bo steza samo za kratko malo poravnala, bo pogled lahko malo zaplaval v Krmo in v daljavo proti kamniškim planinam. Pot bo deset minut nekoliko manj strma in potem za konec strmo planila navzgor do bivaka. Tu se odpre lep razgled na Vrtaško planino in Sleme na sever, proti zahodu na Stenar in sosede in proti vzhodu na Dovško babo. Z zemljevidom Triglavskega narodnega parka boste prepoznali še druge vrhove.
Preden se boste po isti poti spustili nazaj, poglejte še malo navzdol, kjer boste opazili slap Peričnik. V dobre pol ure boste sestopili do izhodišča.

V Mojstrano ne bo težko najti. Peljite se proti Vratom in za tablo, ki označuje kraj, poiščite primerno parkirno mesto. Prve oznake poti so že malo prej, vendar nič ne de. Krenite čez cesto na stezo in v kakih desetih minutah boste pri prvih markacijah. Pot ne popušča in je kar strma, zato se počasi zagrizite v hrib. Sem in tja se med drevjem odpre kakšen razgled, a je najboljši prihranjen za konec, ko boste zagledali pastirski stan. Julijci s Triglavom bodo kot na dlani in z lahkoto boste prepoznali Debelo peč, Rjavino, triglavsko severno steno, Luknjo ... Tu si odpočijte, »privezite dušo« in se odločajte naprej. Do vrha Slemena (2077 m) je še ura in pol hoje, vendar ura in pol samega uživanja ob prelepih razgledih. Le malo nad Planino boste za pol ure utonili v gozd, se samo za kratko strmo vzpeli in že boste zopet v razglednem svetu. Razgled v Vrata in proti Triglavu se spreminja iz minute v minuto. Pot je dobro označena in nadelana. Ko boste prišli na nekak izpostavljen pomol, boste prvič zagledali svoj cilj, na katerega bo le še dobre pol ure. Nadaljevanje po gorski trati pod Vrtaškim vrhom vas bo kmalu pospremilo v še zadnje skrotje, potem pa pobočje postane golo in na vrh se lahko odpravite tudi po svoje med sviščem in drugim rastlinjem. Ko boste prišli na greben, se pripravite, da vam ne bo vzelo sape od prelepega razgleda. Na severu boste videli Rateče, Trupejevo poldne, Kepo in nadaljevanje Karavank in še dlje na vzhod, potem pa se od Jelovice začne svet dvigati v Debelo peč in že boste s pogledom na Triglavu.
Na vrhu vas bo čakala nagrada za nekaj ur hoje. Človek bi se kar pognal še dalje v greben, proti vrha Mužice, vendar ga razgled očara. Naj očara tudi vas in si vzemite čas. Potem pa sestop. Vrnite se do Vrtaške planine, potem pa priporočam, da se pod stanom po edini stezici odpravite desno, kot da bi hoteli iti v Vrata. Naj vas opozorim, da steza ni označena, je pa dobro shojena. Po kakih desetih minutah zavijte levo navzdol, kot bi se hoteli spustiti v prepad. Pa ni tako hudo, saj bodo palice in dobra obutev dovolj za varen korak. Steza vas bo pripeljala na široko gozdno pot. Le pojdite do vode in se malo osvežite, potem pa navzdol in ne čez strugo, ampak v nasprotno smer, dokler se gozdna pot ne stisne nazaj v stezo, ki se po nekaj deset metrih razcepi. Zavijte levo navzdol in kmalu boste nad zgornjim Peričnikom. Tudi tu si vzemite čas in uživajte. Pojdite do slapa in za njim na drugo stran, kjer pot vodi nad veliki slap. Asfaltirana cesta pri koči pod slapom je primerno mesto, kjer boste že ujeli koga, ki vas bo odpeljal do avta. Opozarjam na dobro pripravljenost, popolno planinsko opremo in premišljeno hojo.