V Zgornjesavsko dolino se je treba zapeljati in dalje proti Tamarju, v dolino skakalnic. Ko boste pod njimi, zavijte levo proti hotelu. Tu je izhodišče. Odpravite se proti vzhodu in poiščite edino stezo, ki zavije prav v smeri Ciprnika. Že po nekaj metrih je prva markacija, kasneje pa markacije skorajda niso potrebne, ker se s poti zaradi strmine skoraj ne da skreniti. Na dveh, treh mestih se odpre čudovit razgled na dolino. Ko se boste vzpenjali po zahodnem pobočju, boste sem in tja zagledali vrh. Po slabe pol ure se pot nekoliko položi in ponovno strmo plane do priključka s severne strani, z Vitranca. Zdaj zavijte na desno proti jugu in tu pogled sem in tja že uide na Ratece, Podkoren, Jasno nad Kranjsko Goro, v dolino Pišnice in na razdrapane vrhove nad njo. Nad vsem tem je martuljkova skupina. Zdaj do vrha ni več daleč. Še konec poti, ki je najbolj strm in neprijeten, in že boste na vrhu, s katerega je videti toliko, da bi za opis potreboval prav toliko prostora kot do zdaj. Vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe - vzhodni del in prepoznali boste Špik, Škrlatico, Mojstrovki, Jalovec, Ponce, skratka, krasen razgled za nagrado.
Ko boste sestopali, bodite pazljivi že na začetku. In še nekaj: ko se boste peljali od Rateč proti Kranjski Gori, se le ustavite na izviru Save Dolinke. Lepo urejen je in opremljen tako, kot se spodobi.
Na Bledu zavijte proti Gorjam in dalje na Pokljuko vse do vojašnice. Takoj za njo je že prva oznaka, vendar še nadaljujte, od tod dalje po makadamu in se prav na vseh odcepih držite desne, dokler se gozdna pot ne razširi v parkirišče. Tu je konec vožnje. Oprtajte si nahrbtnik, ki mora biti pripravljen kot za zimsko turo. Imejte dovolj hrane in tekočine, kajti od zadnje vode do prve planinske postojanke je tri ure hoda, do prve postojanke pa dve uri. V dva kolovoza se cepi pot. Krenite v smeri Konjščice, ki jo boste dosegli v priblizno pol ure in nadaljevali po stezici proti severu. Lepo travnato stezo, ki vodi skoraj naravnost, kmalu zamenja peščena vijugasta pot in postane kar strma vse do Jezerc. Tu boste nadaljevali na Studorski prelaz, do katerega je nekako 20 minut. Na njem se razgled prvič odpre proti bohinjskim goram. Zdaj se boste nekoliko spustili, potem pa okoli tolstega Tosca prišli do Vodnikove koče, kjer boste prvič zagledali Triglav. Z zemljevidom Julijci - vzhodni del boste spoznali še kak vrh. Do Kredarice bo še kaki dve uri hoda čez Konjski preval 2020 metrov visoko, kjer se pot cepi: levo na Planiko in desno v Krmo. Nadaljevali boste naravnost do Doma na Kredarici.
Pametno je prenočiti in se podati na vrh naslednji dan zgodaj zjutraj, potem pa se po kaki drugi poti vrniti v dolino.
Zapeljite se v Staro Fužino do mostu, kjer stoji kapelica. Tu zavijte levo, kot da bi hoteli peljati v Voje. Na odcepu ne zavijte tja, ampak nadaljujte naravnost do naslednjega odcepa, ki vodi proti Vogarju. Tu zavijte močno desno in kmalu vas bodo oznake opozorile, da ste v Triglavskem narodnem parku, in sicer na odcepu, na katerem piše Planina pri jezeru (1453 m).
Tu na primernem mestu pustite avtomobil in se odpravite po udobnem kolovozu. V slabi urici boste prišli na Planino pri jezeru in naprej v smeri planine Viševnik ali planine Ovčarija v smeri Sedmerih Jezer. Že v dobre pol ure boste na slikoviti planini Viševnik, od koder se odpre prvi pogled na vrh. Nadaljujte v smeri Sedmerih jezer. Ko se bo steza začela spuščati, postanite pozorni. Pri prvem dobro označenem razcepu poti krenite levo navzdol proti planini Ovčarija. Ko se bo pot poravnala, krenite levo v brezpotje. Vrh bo pred vami. Med ruševjem boste našli prehode do sedelca med Grivo in Vrtcem. V pol ure ga boste dosegli, z njega pa krenite desno navzgor. Sledite prehodnemu svet, vendar nikoli levo, da ne bi zašli v trave. Tik pod vrhom se pokaže uhojena stezica in težav je konec. Sledi še nagrada, in sicer od Krna na zahodu, Črne prsti na jugu in Triglava v bližini, skratka, je že kar preveč. Bolje bo z zemljevidom Julijskih Alp v roki kot s temle opisom uživati na lepem travnatem vrhu. Za sestop priporočam isto pot.
Zapeljite se v Bohinj in potem z gondolsko zičnico na Vogel. Od tod nadaljujte do Orlovih glav in dalje proti Šiji, kjer boste kmalu naleteli na oznake proti vrhu, prvem v grebenu, ki se vlece desno proti Komni. Pri sedmem stebru zičnice zavijte desno. Tu piše, da ste zavili proti Komni, kar je tudi prav. Pot se začne spuščati navzdol. Nejeverni Tomaži jo bodo na prvem odcepu napačno mahnili navzgor in kasneje preklinjali, da so to storili. Sledite stezi in pazite le toliko, da ne bi zavijali desno, ampak se držite bolj levo, da vas bo steza pripeljala pod vrh Vogla. Steza je dobro nadelana in po kakšni urici pripelje pod vrh, ki je kakih sto metrov višje. Tu bo križišce poti na Globoko, Komno in Vogel. Začeli se boste vzpenjati proti jugu strmo navzgor in v desetih minutah prišli na sedlo, kjer se odpre razgled na Primorsko proti Tolminu, planini Razor in Tolminskim Ravnam, od koder je pristop na vrh s primorske strani. Gora nad Ravnami je Tolminski Migovec in je dokaj markanten. Da boste lažje prepoznali vrhove, vzemite s seboj zemljevid Julijci - vzhodni del.
S sedla zavijte levo proti vzhodu po širokem grebenu med Gorenjsko in Primorsko in čez deset minut boste na vrhu, ki je res lep in razgleden. Sestopite lahko v Tolminske Ravne, na Komno ali po pristopni smeri.
Izhodišč je več: Srednja vas, Brod ... Začnite iz Stare Fužine. Pripeljati se morate torej v Bohinj in mimo cerkve sv. Janeza tik pred Staro Fužino zavijte čez betonski most. Po desetih metrih vas bodo oznake napotile proti vrhu. Pot prav nič ne prizanaša, ampak se prične takoj vzpenjati. Že po nekaj minutah se ponudi prvi lep razgled na Bohinjsko jezero, preko njega proti Komni in na levi na Rjavo skalo. Pot se kakih 20 minut vije po iglastem gozdu, nato preide na senožet mimo razpadajočih lesenih bajt, se za trenutek nekoliko spusti in nato pripelje v strugo hudournika. Po nekaj desetih metrih zavijte levo v visok bukov gozd. Še nekaj minut in steza se prične spuščati ter izgubljati in tudi gozda zmanjka. Prišli boste na prostrano jaso, imenovano Peč. Za nekatere je tu lahko že konec izleta. Boste že sami videli, da je prav lahko, saj je velicasten razgled na Viševnik, Draška vrhova, Tosc, Triglav, Vogar, Komno in levo od Vogla na Rodico , Raskovec, Črno prst ..., skratka, ne pozabite vzeti s seboj zemljevida Triglavskega narodnega parka in si tu vzemite nekaj časa.
Steza izgine, vendar je na koncu travnika ni tezko najti. Ponovno se boste strmo vzpeli in že po nekaj minutah boste na travniku, ki je odprt proti zahodu in Bohinjskemu jezeru. Levo je Vogel, nad jezerom Komna in na desni Vogar. Kot v pravljici. Do vrha je zdaj še pet minut, vendar je porasel, tako da je najlepše ze mimo. Sestopiti velja proti Srednji vasi, če pa ne, je tudi pristopna pot dovolj slikovita.
Iz dveh smeri se lahko pripeljete do Idrskega, ali iz Tolmina ali iz Kobarida. Sredi Idrskega je smerokaz, ki vas po lepi slikoviti cesti napoti v Livek. Ko boste pripeljali vanj, bodite pozorni, saj oznake na cestnih smerokazih kažejo, kam se je treba peljati. Ko boste pripeljali do kraja Avsa, bo do vrha dve uri in pol. Nadaljujte in po osmih kilometrih zmanjka asfalta, makadam pa z višino postaja čedalje slabši. Po 12 kilometrih raje nadaljujte peš po cesti. Kjer koli bo dvom, kje nadaljevati, je vzorno označeno, tudi takrat, ko se pot še zadnjič nekoliko spusti in pripelje do zadnjega korita. Potem se za pol ure začne zares. Slikovita pot se začne strmo vzpenjati med skalami, vseskozi pa ne skopari z razgledi. Potem se položi in pripelje do razcepa. Ponuja težjo, slovensko in lažjo, beneško pot. Priporočam vam lažjo pot, ker je mnogo lepša, saj druga ne ponuja nič drugega kot strmo vzpenjanje po blatnem, spolzkem pobočju brez razgleda, v vsakem primeru pa boste v pol ure na vrhu pri lični cerkvici.
Vse je na dlani: morje, Karnijske Alpe, Kanin s sosedi, Julijci in seveda Krn, proti jugu pa še Nanos, Čaven in desno malo pred morjem Sveta gora nad Novo Gorico. Prekrasen razgled! Sestopite, kot vam je drago: ali po isti poti ali po brezpotju, ker je težko zgrešiti.
Skozi Bled se zapeljite na Rudno polje in nadaljujte mimo vojašnice in dalje naravnost, dokler cesta ne zavije desno. Desne se drzite toliko časa, da se cesta konca s parkiriščem. Tu je izhodišče tudi za pohod na Triglav. Oznaka opozori, da je do planine Konjšica (1438 m) pol ure hoda ob kar vodnatem čistem gorskem potoku. Ko boste na planini Konjšica prišli iz gozda, se bo pred nami za kratko pokazal Draški vrh.
Pot nato vodi cez prijetne pašnike in se na koncu zoži ter postane prodnata. V cikcaku v slabe pol ure pripelje v prelep amfiteater pod Viševnikom, Malim in Velikim Draškim vrhom na severu ter Ablanco na jugozahodu. Kjer tabla opozori, da je tu Triglavski narodni park, zavijte levo. Vrh bo poslej vseskozi pred vami. Steza se kar strmo vzpenja proti Studorskemu prevalu in ga doseže v naslednje pol ure. Tu se odpre prelep razgled na Bohinjsko jezero in hribe nad njim, na levi na 2004 metre visoko Ablanco in na zahodu na 2276 metrov visoki Tosc. Na desni je vrh. Tu se pot odcepi desno. Po njej pojdite le do prvega melišča. Tu zapustite stezo, četudi ni oznak, in iščite primerne prehode vse do prve, kakih pet metrov visoke stene, ki se nadaljuje desno. Nadaljujte torej desno ob njej kar po melišču in v kakih petnajstih minutah boste na nekakšnem sedelcu. Tu zdaj z varno stopinjo nadaljujte naravnost navzgor, kot vodi teren, do vrha, s katerega je prekrasen razgled. Na severu je Triglav, okolico in drugo pa boste spoznali z zemljevidom Julijci - vzhodni del. Pri vrnitvi se lahko odločite za desni greben, če gledate navzdol, kjer je sestop kar uhojen. Pripelje vas na Studorski preval in od tod dalje ni nobenih težav več.
Pohod se zacne na Vršiču, kjer pustite avtomobil pri tabli, ki označuje nadmorsko višino 1611 metrov. Tu je dobro vidna steza desno. Že v slabe pol ure boste na sedlu, kjer vam bosta dobro označena smerokaza ponujala pot na Mojstrovko ali pa v Tamar. Izberite Tamar. Krenite torej po stezici navzgor, ki bo takoj poskrbela za to, da se boste ogreli. Na sedlu, ki ga boste dosegli v kakih dvajsetih minutah, se je vredno prvič razgledati, saj bo pred vami mogočna stena Prisojnika z obrazom Ajdovske deklice; pred turo se ustavite v Erjavčevi koči in pokazali vam bodo ta obraz, ker ga boste sami težko našli.
Levo od Prisojnika se nad Veliko Dnino dviga Špik, ki je za nepoznavalce s te strani skoraj neprepoznaven, saj ga izdaja le koničast vrh. Na sedlu boste krenili desno. Nad vami bo zdaj Nad Šitami glava in malo dalje desno Mala Mojstrovka. Nadaljujte po lepo uhojeni in slikoviti poti in po uri hoje se bo odprl razgled v dolino Pišnice. V daljavi proti severu se bodo ze videli dolina skakalnic in na desni Ciprnik ter seveda Slemenova špica. Zdaj boste kmalu prišli do druge poti. Držite se levo, potem pa orientacijsko ne bo več težav. Do vrha bo le še pol ure, vendar boste zanesljivo prej obstali zaradi prizoru, ki ga boste takoj prepoznali: Jalovec s Slemena. Zdaj bo samo še nekaj minut do vrha. Razgled na okoliške vrhove je enkraten. Pod nogami vec kot 1000 metrov nižje leži Tamar z domom. Sprašujete, kateri vrhovi so okoli? Najbolj slikovit je seveda Jalovec na jugu, druge pa boste našli na zemljevidu Julijske Alpe - vzhodni del.
Sestopite lahko v Tamar ali se vrnete po isti poti.
nad dolino Bele so skrite med lepotami Kepe ter Maloškega in Trupejevega poldneva.
Peljite se mimo Jesenic in Mojstrane do Belce. Ko boste prečkali most čez istoimensko rečico, se bo cesta za blagim desnim ovinkom poravnala. Od tu dalje bodite pozorni! Prvi odcep na makadamsko cesto je prava smer. Peljite se še pet kilometrov do zapore ob rečici Beli in se pripravite za dveurno udobno hojo po lepi poti. Na prvem krizišču zavijte levo in tako ravnajte na prav vseh razpotjih, dokler ne boste prišli tako visoko, da se bo odprl razgled proti Julijcem. Zdaj boste lahko na vzhodu občudovali Kepo (2143 m), desno od nje Dovško babo z dobro vidno kočo in pogled bo nato zdrsnil v dolino, kjer se pod Macesnovcem stiska Mojstrana. S sabo imejte zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp. Zdaj krenite naravnost navkreber. Še nekaj deset metrov višine in zapustili boste gozd. Korake bo dušila debela travnata podlaga. Markacij tukaj ni, zgrešiti pa tudi ni mogoče. Na vrhu vas bo čakal redek razgled: levo od Kepe na Vrbsko jezero od Vrbe do Celovca, potem na Maloško in Trupejevo poldne, nekoliko desno na Dobrač in nato na Julijce od Špika mimo Škrlatice do Debele peči nad Pokljuko. Skratka, za tako lahko pot se ponuja veličasten razgled. Vrnite se po isti poti, za katero ne boste porabili dosti več kot urico.
Pripeljati se morate v Kranjsko Goro, zaviti na cesto na Vršič in nadaljevati mimo gostišča Jasnica ob reki Pišnici. Kmalu se začnejo znameniti vršiški ovinki. Veliko jih ne boste obrali, saj je konec vožnje pri tretjem ovinku. Tu pustite avto in jo mahnite proti Koči v Krnici. Lahko greste do nje ali nadaljujete po sredini doline, kjer bo kaj kmalu treba natakniti smuči z oblogami.
Pot se vseskozi vzpenja in ne popusti, celo nasprotno, srednji del je kar strm, tako da je zavijanje s smučmi na trenutke kar zoprno. Svet čez dobre pol ure vendarle postane bistveno prijaznejši. Na desni za vami so police Prisojnika in nad vami razdrto ostenje Razorja, ki ima kar pravšnje ime. Pred vami se odpira slikovita Kriška stena in na levi pobočje Velike Dnine pod Špikom. Verjetno se boste vprašali, kako se imenuje gora, katere del je zgrmel v dolino. To je Dovški Gamsovec.
Če se boste ozrli proti severozahodu, se bo res lepo videl Dobrač s slikovitim pobočjem. Potem je še slabe pol ure do konca strmine na nekako 1900 metrih nadmorske višine. Ob skalnih balvanih, ki mole iz snega, malo pocijte in se okrepčajte, da bo več moči za spust, ki ga bo okoli 900 višinskih metrov. Ta izlet seveda ni primeren samo za turne smučarje, ampak je Krnica prelep zatrep, ki ga lahko obišče vsa družina, čeprav ni najbolj izurjena za gore.
|
|
Julijci