gledajo smučarji in drugi obiskovalci Krvavca. Od tod je viden kot vrh pred Grintovcem. Nanj se pride iz več smeri: s Kokrškega sedla, iz doline Kokre čez Roblekov kot na Dolgo njivo, najhitreje pa s Krvavca. Z zičnico se zapeljite do Doma na Krvavcu, nadaljujte proti vrhu Zvoha (1971 m) in po čudoviti grebenski poti preko Ježa do Korenskega vrha (1999 m), do koder je ura hoda. Na zavarovani poti je potrebno včasih malo popaziti, zato pa boste nagrajeni s čudovitim razgledom na Grintovce, kjer se šopiri najvišji Grintovec (2558 m).
Cilj je na levi in pot je lepa travnata skoraj do vrha ter z mnogimi možnostmi za počitek in razgledovanje. Če boste hodili počasi, kar vam vsekakor priporočam, boste do skalnatega vrha porabili še dve uri. Poleti utegne biti na južnih pobočjih vroče, zato vzemite poleg malice (koče ni) nekaj vec pijače kot običajno. Za sestop je na voljo kar nekaj možnosti, priporočam pa pot čez Dolgo njivo na Krvavec. Za boljšo orientacijo vzemite s seboj zemljevid Grintovcev. Verjemite, užitka ne bo manjkalo.
je gora, ki nadomesti, kar zadeva razgled, Babe nad Jezerskim, le da je vzpon nanj bistveno lažji. Do Jezerskega ni težko prikrmariti, potem do Planšarskega jezera in mimo njega po poti, ki vodi proti skalnim stenam. Cesta vodi med pašniki in pred vami so Ravenska Kočna in Grintovci, kot radi imenujemo gore okoli Grintovca, najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp. Od leve proti desni so Rinke, Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec, verigo pa koncuje Kočna. Peljite dalje do gozda, prečkajte strugo hudournika in nato pri prvem razcepu zavijte levo, vendar le nekaj deset metrov, namreč do krmilnice divjadi. Če boste s hrbtom obrnjeni proti omenjenim goram, boste opazili stezo in ji po oznakah sledite v gozd. Ob studenčku se kar hitro se začne strmo vzpenjati. Po kakih 15 minutah boste na jasi, od koder se proti zahodu odpre prvi razgled proti grebenu Košute. Nadaljujte po kolovozu do konca jase in tam po stezi spet v gozd. V dobre pol ure se pot »poravna« in tu je oznaka, da se desno cepi pot na Babe in da bo 45 minut potrebno »gristi kolena« na izbrani vrh.
Ne bodite nestrpni. Vrh je res gol zadnjih 20 višinskih metrov, zato pa je razgled na okoliške gore prekrasen. Na zahodu se vleče greben Košute, levo od njega Stegovnik in Storžič za njim, na jugu pa stoje že prej opisani lepotci. Na sever so avstrijski hribi in z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp jih boste zlahka prepoznali. Za sestop ni nobene druge izbire kot pristopna smer.
S planinskega stališča je ena najbolj čistih gora. Zakaj? Malo je gora v naši lepi deželici, ki bi imele na svoj vrh speljano eno samo samcato označeno pot. No, pot zato ni zelo težka, ni pa čisto lahka. Pazljivost, ko se boste vzpenjali s Kamniškega sedla, mora biti na prvem mestu. In kako priti na to lepotico, ki jo, gledano iz doline kot levo goro od obeh, ki tvorita Kamniško sedlo? Zapeljite se skozi Kamnik do Kamniške Bistrice in mimo planinskega doma. Ko boste zapeljali cez betonski most na hudourniku, boste ustavili avto in se pripravili za vzpon. Kake tri ure boste najprej porabili do Kamniškega sedla. V lepem vremenu ni slabo na klopeh pred kočo pomalicati. Potem boste odšli za uro v skale, tisti pa, ki jih nagrada, torej prelep razgled, ne mika, gre lahko na rob sedla pokukat v Logarsko dolino, če slap Rinka še pada v globino.
Vrh je tak, da človek kar verjeti ne more, da nanj ob množici plezalnih smeri različnih težavnostnih stopenj in dolžin vodi res ena sama označena pot in da je še ta na tezavnejših mestih vzorno zavarovana z jeklenicami. Vseskozi bodite pozorni na markacije, ker vas že kratka nepazljivost utegne pripeljati tja, kjer boste kaj hitro začeli okušati »slast« gibanja po brezpotjih. Proti zahodu je prostrano pobočje, kjer boste v mirnem popoldnevu z roba zahodnega ostenja lahko opazovali kar številen trop gamsov na paši. Tudi razgled ne skopari s presenečenji. Ljubljana na jugu je navadno sicer zavita v svoj smog, Mrzla gora na severu in Rinke s pobočji Skute, Dolgega hrbta do Grintovca pa so protiutež ostenja Planjave, ki se šopiri na vzhodu, tako da je Krofička kar porinjena levo od nje.
Na koncu še nekaj o opremi. Obvezna je najboljša planinska oprema, in če niste vešči, ne silite na to goro, še manj, ce je vreme slabo ali če bi morda zapadel sneg, kajti severno ostenje Brane je takrat nevarna past z eno samo smerjo, ki se izteče v prepad proti Frischaufovemu domu na Okrešlju.
leži med Brano in Planjavo in je izjemno izhodišče za prenekatere ture v okolico. Nanj se lahko povzpnete iz Kamniške Bistrice in Logarske doline. Iz Kamniške Bistrice boste prišli do koče s 150 lezišči po poti mimo doma v Kamniški Bistrici in potem sledite oznakam. Kmalu boste pri spodnji postaji tovorne žičnice. Od tod je še kako urico ne preveč naporne hoje, ko si boste lahko privoščili počitek pri studencu, ki ga boste zaslišali malo pred tem, preden boste zapustili gozdno mejo. Če vas utrujenost še ne bo zdelovala, se potrudite še četrt ure, da boste prišli do zadnjih macesnov, kjer je nekakšna lesena, lepo urejena lopa za počitek ali streha ob poletni nevihto, Na pastircih imenovana. Tu se že odpre prelep razgled na ostenji obeh gora, ki tvorita sedlo. Tu je nekako polovica poti do koče na Kamniškem sedlu. Če boste za prvič zadovoljni, se po počitku brez slabe volje lahko tudi vrnete. Pa bi bilo škoda, saj boste že čez kako urico pri Kamniški koči. Le nekaj korakov za njo se odpre prelep razgled v Logarsko dolino in okoliške gore.
Tudi nadaljevanje poti na Brano ali Planjavo je za dovolj pripravljene vsekakor mogoče. Vse nadaljnje možnosti boste lahko našli v zemljevidu Kamniško-Savinjskih Alp.
Nekoč se na te vrhove ni dalo priti kar tako, zdaj pa ob ustrezni volji ni težko, še posebej ob lepem vremenu. Omenil sem vrhove. Da, kar prav ste prebrali, kajti za Olševo bi skorajda lahko rekli, da je pogorje, saj ima kar nekaj vrhov in dolgo prostrano pobočje s slikovitimi razgledi. Z vrha se na severu vidijo prostrana polja ob Dravi, na zahodu Karavanke in Julijci, na jugozahodu pa pogorje Grintovcev kot na dlani. Tudi Robanov in Matkov kot se ne moreta skriti.
Kako jo mahnemo na Olševo? Do Solčave se ne bo težko pripeljati, potem pa pred mostom zavijte desno in se držite smeri proti Sv. Duhu oziroma vasici Podolševa. Ko se odpre razgled na slikovito cerkvico, na prvem odcepu zapeljite desno in pripeljali se boste na prijazno domačijo Rogar. Tu vas nihče ne bo preganjal, če boste prijazno vprašali, ali lahko parkirate.
Za domačijo jo mahnite po dobro označeni poti v gozdnati hrib in po dobri urici boste že iz gozda. Višina bo okoli 1700 metrov in pred vami bo zazijala 115 metrov dolga in okoli 40 metrov široka Potočka zijalka. Na tabli pred jamo so opisane glavne značilnosti, klop pa lahko ponudi tudi konec ture za tiste v družini, ki so nekoliko manj pripravljeni na pohode.
Pot je od tu naprej nekoliko zahtevnejša, saj takoj za jamo caka vzpon po dobro zavarovani poti strmo navzgor, potem pa dobro nadelana pot vodi po južnih pobočjih in kar za vsakim vrhom vidimo svoj cilj. Pa ni tako. Kar nekajkrat je potrebno še previdno malo sestopiti in se ponovno malo povzpeti ob jeklenici. Urica in pol bo minila do sedla, kjer se odpre razgled na avstrijsko Koroško. Vedeti morate, da pot vodi po meji z Avstrijo in da je kar nekaj vrhov na avstrijski strani, le najvišja Govca, ki jo boste dosegli po nezahtevnem pobočju v desetih minutah, je na slovenskem ozemlju. Razgled z vrha je res lep. Preden se boste spustili v dolino, bodite previdni vse do izhodišča.
|
|