ima na koncu doline pod razdrapanim vrhom Mrzle gore zanimiv škaf. Pozimi namreč z vrha Mrzle gore po neštetih grapah v zatrep na koncu doline drvijo snežni plazovi, zato se nakopiči veliko snega. Spomladi na enem mestu začne nanj padati slap in izdolbe luknjo. Ko voda sneg prebije do skal, pravimo, da je škaf prebit. Včasih ga je kar 25 metrov.
In kje je pot v Matkov kot. Najprej se je treba pripeljati do Treh sester v Logarski dolini, kjer smerokaz kar kmalu napoti v Matkov kot. Peljite se še tri do štiri kilometre v dolino Jezere do Kočnarjeve žage oziroma še malo dlje, kjer pot zapira lesa. Tu se pripravite in čez obsežno prodišče začnite današnjo turo. Z gozdom se začne najlepši del poti. Steza, ki vseskozi vodi po desni strani doline, je takšna, da z orientacijo ni težav. Po kake pol ure hoda ste že na travnatih zaplatah z bogatim rastlinjem in mnogimi studenci, ki niti niso prehladni. Če ste prepričani, da vam temperatura ne bo škodila, lahko mirno pijete kristalno čisto vodo. V ruševju so razgledi vedno lepši. Po urici hoje ste na snezišču. Pozor, sneg je tudi poleti trd, zato mora biti obutev dobra in palice v veliko pomoč. Ostane še pol ure hoje po snežišču do skrajnega desnega roba stene, do škafa. Če je globok, lahko je tudi deset metrov in več, pazite, kako se mu približate, da ne bi kdo zdrsnil vanj.
Med sestopom, ki je edini možen po pristopni poti, se na severovzhodu ponujajo vrhovi Olševe.
je seveda bolj hrib kot gora, vendar je do njenega vrha potrebno hoditi dobro uro po dobro shojeni in označeni poti. In kako priti nanjo? Napotite se v Preddvor in zapeljite skozi naselje proti hotelu Bor. Na vrhu kar strmega klančka se pot razcepi v tri smeri, vi pa se zapeljite naravnost ob drevesnici, dokler se pač da. Tu poiščite pot na Jakob in vodi naj vas slikovita cerkvica na vrhu. Pot je takšna, da ne popušča prav nič vse do 961 metrov nad morjem. No, v uteho so lične dobro vzdrževane klopce na vsakih 20 minut, pri cerkvici pa je planinska koča. Malo pred njo krenite desno po zahodnem pobočju, ki je še vedno gozdnato kot pač vsa pot doslej. Po dvajsetih minutah ste ponovno na razpotju. Tu krenite desno na Potoško goro, do vrha katere je še dobrih deset minut.
Nadaljujete lahko na Javorov vrh in sestopite v dolino Kokre, če ne, pa se po isti poti spustite do izhodišča.
Danes ne bo težko najti izhodišča za lepo in ne predolgo turico, ki pa jo lahko podaljšate. Zapeljite se proti Kamniški Bistrici, torej mimo spodnje postaje zičnice na Veliko planino in v enem od levih ovinkov zapeljite čez kamnit mostiček, kjer je mogoče pustiti avtomobil. Tu je struga rečice Bele, ki je nekje bolj, nekje manj vodnata. Pripravite se za enourni sprehod po dolini Bele, ki leži med Zeleniškimi špicami in Rzenikom. Ob lepem vremenu je prekrasen razgled na omenjena ostenja, da prelepega gozda niti ne omenjam posebej. Poti se ne da zgrešiti, čeprav so markacije bolj slabo vidne. Po kakšni uri hoje vas pritegne šumenje slapa, kajti oglašajo se Orglice. Tu se tura za manj »navite« konca, telesno bolje pripravljeni pa imajo možnost pot nadaljevati proti Kocbekovi koči na Korošici (1808 m), do koder je še pošteni dve uri hoda.
Ko se vrnete do ceste, si v dolini reke Bistrice oglejte še globoko sotesko Predaselj, ki je le nekaj sto metrov naprej proti domu v Kamniški Bistrici na levi strani.
Pot lahko nadaljujete po desnem rečnem bregu vse do doma v Kamniški Bistrici. Če je še kaj volje in moči, lahko nadaljujete še kakšen kilometer po makadamski cesti do spominskega parka, posvečenega ponesrečencem v tem delu gora.
Zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp je tudi tokrat dobrodošel.
Pripeljati se morate do Ljubnega in nadaljevati proti Lučam. Vseskozi je treba biti pozoren na tablo, ki opozarja na odcep proti Koči na Loki ali pa proti Snežni jami. Krenite po njem. Cesta se takoj zoži in prav kmalu izgubi asfaltno prevleko. Po 17 kilometrih se poravna in v blizini koče se da pustiti avtomobil. Tu se opremite in pot pod noge. Čez deset minut zavijte mimo koče levo v hrib, in sicer najprej po travniku in nato med ruševjem, ki se ga ni mogoče znebiti tja do 1800 metrov nad morjem, ko se že odpre prvi lep razgled po Savinjski dolini in proti Grintavcem. Še malo in ze pot pripelje na greben, s katerega se odpre razgled proti Olševi, Peci in je tudi Dom na Grohatu pod nogami. Burje, kot tod pravijo ruševju, potem mine in že je nekaj skalnih ovinkov, ki minejo v nekaj minutah. Za vami sta ura in pol hoje in vrh z obvezno vpisno skrinjico. Še o opremi, ki je potrebna za to pot. Obleka naj bo letnemu času primerna, obutev pa obvezno planinska. Če ne prej, v zadnjih metrih vzpona in pri sestopu vsekakor pride še kako prav. Pomagajte si z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp.
Če ne bo prevroče in če ste pripravljeni za več kot pet ur hoje, potem je Ledinski vrh (2108 m), ki je skrit za najvišjimi Kamniško-Savinjskimi Alpami, prava izbira. Napotite se na Jezersko do Planšarskega jezera in izhodišča za Ledine, ki jih imenujemo še Vodine in tudi Vadine. Pri tovornih zičnicah do Koče na Ledinah in Češke koče pustite avtomobil. Možnosti za pristop na omenjeni vrh je več, vendar bom opisal tako, da boste lahko vsaj dvakrat predčasno obrnili, če bo za vas predolga, in še mimo dveh prijetnih planinskih postojank bo vodila. Krenite proti Češki koči. Poti se bo kaj hitro začelo muditi močno navkreber in po petih minutah bo tudi konec razgleda na Babe in Goli vrh pa seveda na Grintovec. Zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp vam bo povedal imena prav vseh vrhov. Strma gozdna pot vas bo v ključih po pol ure pripeljala iz gozda naravnost v gledališče. Ta razgled bi še nesmrtne pripravil, da bi pozabili dihati. Postojte, da pridete do sape, prijateljem pa recite, da sploh niste zadihani, ampak da vas je prevzel razgled. Še 20 minut in že boste pri planinski postojanki. Tu se konča prva etapa. Nadaljujte proti Ledinam, še prej pa zložite palice in v nahrbtnik z njimi, saj jih eno uro ne boste potrebovali. Pot postane nekoliko bolj zahtevna, vendar odlično varovana, tako da tistim s preudarnim korakom ne bo povzročala prav nobenih tezav. Ko vas bo pripeljala od klinov in jeklenic na stičišče poti s Slovensko, ki vodi na Vadine, zopet raztegnite palice in čez četrt ure boste pri koči na Vodinah. Tu se konča druga etapa z razgledom navzgor, na sever, ki ga že poznate, in na jug od Stegovnika mimo Košute do Bab in Ledinskega vrha desno od njih. Krenite v smeri Okrešlja in se držite leve, vendar ne proti Babam, ampak navzgor proti Savinjskemu sedlu. Vmes boste naleteli na ličen bivak, ki vam bo pomembno vodilo, da ste na pravi poti. Ne hitite, kajti le še urico imate do vrha, zato si privoščite prekrasne razglede. Ko se bo pot na sedelcu prevesila navzdol, postanite pozorni in se na prvem razcepu odpravite levo. Prvič boste naleteli na oznako za Ledinski vrh. Tu boste na državni meji z Avstrijo. Še malo in že boste na koničastem vrhu. Prekrasen razgled vam bo poplačal ves trud, ki pa ga ne bo preveč, no, pa tudi premalo ne.
je zanimiv in lahko pristopen vrh, na katerega se lahko odpravimo v vsakem letnem času. Lahko rečemo, da je nad Gornjim Gradom ali pa nad Logarsko dolino. Vsekakor je potrebno priti v Ljubno, nadaljevati pot ob Savinji, in ko se pripeljete do prvega betonskega mostu, zapeljite čezenj do vasice Krnica in nato sledite oznakam za Rogatec vse do zadnje, Klinarjeve kmetije.
Avto pustite ob zadnjem lesenem smerokazu levo, ki usmerja na Rogatec. Po dvajsetih minutah boste prišli na sedlo nad opuščeno kmetijo Špeh. Tu se ze lepo vidi Lepenatka in pot je speljana po ravnem kolovozu pod juznim pobočjem Rogatca nekaj nad 1000 metri, potem pa markirana steza popelje v gozd. Ko postane najbolj strma, se gozd konča in pred vami bo sedlo Kal z lično brunarico, na kateri piše, da je bivak. Če mislite, da vam je hoja vzela prevec moči za še 20 minut vzpona, se odpočijte in si oglejte Grintovce čez Veliko planino na zahodu, Menino na jugu in Štajersko ter Golte na vzhodu. Z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp boste prepoznali še kakšno podrobnost.
Od bivaka se odpravite čez omenjeno sedlo proti jugu na greben in že čez dvajset minut boste uživali v prelepem razgledu na vrhove na severu, medtem ko bo na jugu pod vašimi nogami dolina. Sestopiti je najbolje po isti poti in pri hoji po grebenu navzdol občudovati skalno gmoto malega Rogatca, ki deluje kar resno.
gledajo smučarji in drugi obiskovalci Krvavca. Od tod je viden kot vrh pred Grintovcem. Nanj se pride iz več smeri: s Kokrškega sedla, iz doline Kokre čez Roblekov kot na Dolgo njivo, najhitreje pa s Krvavca. Z zičnico se zapeljite do Doma na Krvavcu, nadaljujte proti vrhu Zvoha (1971 m) in po čudoviti grebenski poti preko Ježa do Korenskega vrha (1999 m), do koder je ura hoda. Na zavarovani poti je potrebno včasih malo popaziti, zato pa boste nagrajeni s čudovitim razgledom na Grintovce, kjer se šopiri najvišji Grintovec (2558 m).
Cilj je na levi in pot je lepa travnata skoraj do vrha ter z mnogimi možnostmi za počitek in razgledovanje. Če boste hodili počasi, kar vam vsekakor priporočam, boste do skalnatega vrha porabili še dve uri. Poleti utegne biti na južnih pobočjih vroče, zato vzemite poleg malice (koče ni) nekaj vec pijače kot običajno. Za sestop je na voljo kar nekaj možnosti, priporočam pa pot čez Dolgo njivo na Krvavec. Za boljšo orientacijo vzemite s seboj zemljevid Grintovcev. Verjemite, užitka ne bo manjkalo.
je gora, ki nadomesti, kar zadeva razgled, Babe nad Jezerskim, le da je vzpon nanj bistveno lažji. Do Jezerskega ni težko prikrmariti, potem do Planšarskega jezera in mimo njega po poti, ki vodi proti skalnim stenam. Cesta vodi med pašniki in pred vami so Ravenska Kočna in Grintovci, kot radi imenujemo gore okoli Grintovca, najvišjega vrha Kamniško-Savinjskih Alp. Od leve proti desni so Rinke, Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec, verigo pa koncuje Kočna. Peljite dalje do gozda, prečkajte strugo hudournika in nato pri prvem razcepu zavijte levo, vendar le nekaj deset metrov, namreč do krmilnice divjadi. Če boste s hrbtom obrnjeni proti omenjenim goram, boste opazili stezo in ji po oznakah sledite v gozd. Ob studenčku se kar hitro se začne strmo vzpenjati. Po kakih 15 minutah boste na jasi, od koder se proti zahodu odpre prvi razgled proti grebenu Košute. Nadaljujte po kolovozu do konca jase in tam po stezi spet v gozd. V dobre pol ure se pot »poravna« in tu je oznaka, da se desno cepi pot na Babe in da bo 45 minut potrebno »gristi kolena« na izbrani vrh.
Ne bodite nestrpni. Vrh je res gol zadnjih 20 višinskih metrov, zato pa je razgled na okoliške gore prekrasen. Na zahodu se vleče greben Košute, levo od njega Stegovnik in Storžič za njim, na jugu pa stoje že prej opisani lepotci. Na sever so avstrijski hribi in z zemljevidom Kamniško-Savinjskih Alp jih boste zlahka prepoznali. Za sestop ni nobene druge izbire kot pristopna smer.
S planinskega stališča je ena najbolj čistih gora. Zakaj? Malo je gora v naši lepi deželici, ki bi imele na svoj vrh speljano eno samo samcato označeno pot. No, pot zato ni zelo težka, ni pa čisto lahka. Pazljivost, ko se boste vzpenjali s Kamniškega sedla, mora biti na prvem mestu. In kako priti na to lepotico, ki jo, gledano iz doline kot levo goro od obeh, ki tvorita Kamniško sedlo? Zapeljite se skozi Kamnik do Kamniške Bistrice in mimo planinskega doma. Ko boste zapeljali cez betonski most na hudourniku, boste ustavili avto in se pripravili za vzpon. Kake tri ure boste najprej porabili do Kamniškega sedla. V lepem vremenu ni slabo na klopeh pred kočo pomalicati. Potem boste odšli za uro v skale, tisti pa, ki jih nagrada, torej prelep razgled, ne mika, gre lahko na rob sedla pokukat v Logarsko dolino, če slap Rinka še pada v globino.
Vrh je tak, da človek kar verjeti ne more, da nanj ob množici plezalnih smeri različnih težavnostnih stopenj in dolžin vodi res ena sama označena pot in da je še ta na tezavnejših mestih vzorno zavarovana z jeklenicami. Vseskozi bodite pozorni na markacije, ker vas že kratka nepazljivost utegne pripeljati tja, kjer boste kaj hitro začeli okušati »slast« gibanja po brezpotjih. Proti zahodu je prostrano pobočje, kjer boste v mirnem popoldnevu z roba zahodnega ostenja lahko opazovali kar številen trop gamsov na paši. Tudi razgled ne skopari s presenečenji. Ljubljana na jugu je navadno sicer zavita v svoj smog, Mrzla gora na severu in Rinke s pobočji Skute, Dolgega hrbta do Grintovca pa so protiutež ostenja Planjave, ki se šopiri na vzhodu, tako da je Krofička kar porinjena levo od nje.
Na koncu še nekaj o opremi. Obvezna je najboljša planinska oprema, in če niste vešči, ne silite na to goro, še manj, ce je vreme slabo ali če bi morda zapadel sneg, kajti severno ostenje Brane je takrat nevarna past z eno samo smerjo, ki se izteče v prepad proti Frischaufovemu domu na Okrešlju.
leži med Brano in Planjavo in je izjemno izhodišče za prenekatere ture v okolico. Nanj se lahko povzpnete iz Kamniške Bistrice in Logarske doline. Iz Kamniške Bistrice boste prišli do koče s 150 lezišči po poti mimo doma v Kamniški Bistrici in potem sledite oznakam. Kmalu boste pri spodnji postaji tovorne žičnice. Od tod je še kako urico ne preveč naporne hoje, ko si boste lahko privoščili počitek pri studencu, ki ga boste zaslišali malo pred tem, preden boste zapustili gozdno mejo. Če vas utrujenost še ne bo zdelovala, se potrudite še četrt ure, da boste prišli do zadnjih macesnov, kjer je nekakšna lesena, lepo urejena lopa za počitek ali streha ob poletni nevihto, Na pastircih imenovana. Tu se že odpre prelep razgled na ostenji obeh gora, ki tvorita sedlo. Tu je nekako polovica poti do koče na Kamniškem sedlu. Če boste za prvič zadovoljni, se po počitku brez slabe volje lahko tudi vrnete. Pa bi bilo škoda, saj boste že čez kako urico pri Kamniški koči. Le nekaj korakov za njo se odpre prelep razgled v Logarsko dolino in okoliške gore.
Tudi nadaljevanje poti na Brano ali Planjavo je za dovolj pripravljene vsekakor mogoče. Vse nadaljnje možnosti boste lahko našli v zemljevidu Kamniško-Savinjskih Alp.
|
|