Kodkam.si

Zapeljite se mimo Tržiča do mejnega prehoda Ljubelj in tu zavijte levo proti hotelu. Takoj za mostičkom pustite avto in se opremite. Pot ob hudourniškem koritu vas bo usmerila na Stol ali proti Koči na Zelenici. Počasi se vzpenja in vas bo lepo ogrela do vmesne postaje žičnice. Tu zavije v skrotje, postane malo bolj strma in posuta je z debelim kamenjem. V ključih se bo začela vzpenjati in v dobre pol ure boste pri planinski postojanki. Krenite mimo nje v smeri proti Stolu. Po kakih desetih, petnajstih minutah se bo od nje odcepila stezica desno. Od tod dalje bodo možici vaši edini vodniki. Po dvajsetih minutah malo gor in malo dol se boste znebili gozda in pokazali se bodo Begunjščica, Vrtača in greben Na možeh. Počasi se bo zacel izgubljati tudi travinj in možici vas bodo pripeljali na melišče. Zdaj se desno od sedla že vidi vrh. Pot se počasi zoži in po desetih minutah postane skalnata. Od tod dalje je pametno zložiti pohodne palice in jih pripeti na nahrbtnik, če se ne dajo zložiti, jih pa raje pustite ob poti, ker vam bodo sicer v napoto. Če ste vrtoglavi, na sedlu počakajte tiste, ki se bodo po nekoliko bolj zahtevnem svetu v slabe pol ure povzpeli na vrh s prekrasnim razgledom. Koroška s Celovcem je kot na dlani, desno sta Košuta in Storžič, na zahodu pa je Begunjščica. Med Begunjščico, ki sicer zapira kar precej razgleda, in Vrtačco boste ukradli lep del razgleda proti Julijcem in goram nad Bohinjem. Na vrhu si vzemite čas in uzivajte.
Pri pristopu na vrh si dobro zapomnite zadnji, skalnati del poti, da ne bo težav s prehodi, ker proti vrhu ni možicev, je pa zato pot shojena.

Tržič je samo prva orientacijska točcka. Peljite se proti prelazu Ljubelj. Na zadnjem, levem ovinku tik pred mejnim prehodom je parkirišče. Previdno prečkajte cesto in se po kar široki makadamski cesti, ki obeta promet, a brez strahu, odpravite navkreber. Kaj kmalu vas bo napis potolažil, da ste na pravi poti, in že boste na gozdni stezi, ki se vzpenja v ključih. Strmina popusti le kak meter ali dva in globoka hosta skoraj uro hoda onemogoča razgled. No, gozdu sem in tja le ukradete pogled ali dva proti zahodu, proti Begunjščici in goram nad Zelenico. Zemljevid Karavank vam bo v veliko pomoč. Vse, kar je na tej poti zanimivega, je vzorno napisano, tudi razgledne točke. Tista s klopco na slikoviti jasi in prekrasnim razgledom naj vam bo morda za kratek predah. Pot se od tod dalje kmalu poravna in potem kakih 15 minut ni nobenih težav. Ko boste ob pobočju začeli hoditi proti jugu, postanite pozorni na prvi odcep širokega kolovoza nazaj proti severu. Kar strmo se začne takoj za napisi, kje morate proti Košutici. Če bi nadaljevali po tej poti, bi prišli do Koče na Korošici, nekateri pravijo tudi Korošci. Kakih deset minut boste potrebovali do sedla, kjer je državna meja, in jo potem uberite desno navzgor. Po lepi poti, ki zahteva zanesljiv korak, boste v kakih 45 minutah na vrhu. Tu si le vzemite čas. Na jugu bo pred vami ves greben Košute, na severu bosta Celovec in dolina Drave, levo od doline pa bodo Palec, Vrtača, Stol, v daljavi Triglav in potem še Begunjščica in Dobrča. Po uživanju se previdno spustite do Korošice, prelepe planine, in se tam odločite, kje boste končali turo.

Do Tržiča in mimo avtobusne postaje proti Dolžanovi soteski se boste zapeljali, potem najprej po nekaj serpentinah nekoliko ožje ceste, ki je še vedno asfaltirana, v Jelendol, vse dokler pred seboj ne boste zagledali graščine. Tu se pot razcepi. Vi zapeljite naravnost v smeri, v katero vas bodo vodili smerokazi za Košutnikov turn. Kmalu za kriziščem se konča asfalt in nekaj kilometrov se boste peljali ob potočku do Medvodja, kjer je spet odličen smerokaz. Zopet sledite oznakam za Košutnikov turn. Pot se prične vzpenjati. Po nekaj kilometrih je ob stavbi zopet razcep. Vi krenite desno. Še nekaj minut in cesta se razširi. Tu je konec vožnje, četudi cesta pelje dalje. Sledite oznakam za Košutnikov turn. Kolovoz kar hitro postane strm, vendar le za deset do 15 minut, ko se poravna. Ko boste stopili skozi leso, boste zagledali veliko pastirsko kočo na Dolgi njivi. Nadaljujte naravnost še kake pol ure, tako da boste zagledali na levi bele stebričke, ki označujejo državno mejo. Stopite prav do njih, najbolje do stebrička številka 12 in nato nadaljujte po meji, ker je to edini pristop. Steza, ki je zdaj nekoliko ožja in le malo bolj strma, še vedno ni zahtevna. Z vrha je razgled proti vzhodu na Virnikov Grintovec, Pristovški Storžič in celo na Peco v ozadju, nekoliko desno na greben Grintovcev, na jug na Stegovnik in za njim Storžič, potem pa v daljavo na Julijce. Dobrča se »potegne« na Begunjščico in že boste s pogledom na Velikem vrhu, prvem v grebenu Košute. Za še boljše prepoznavanje vrhov priporočam zemljevid Karavank.
Za sestop predlagam isto pot ali pa na Šenkovo planino in Jezersko.

Pripeljati se je treba do Žirovnice na Gorenjskem in naprej po asfaltirani cesti do Završnice. Na koncu kraja, kjer boste zapeljali čez most, zavijte desno in mimo lovske koče. Če vam ni zal avta, se lahko peljete do Valvasorjevega doma 1181 metrov visoko. Pred domom na urejenem smerokazu poiščite smer proti Stolu. Lepa pot najprej vodi po lepem smrekovem gozdu in niti opazili ne boste, kdaj se bo pričela vzpenjati. Ravno dobro se boste zasopli in ogreli, da boste lahko slekli odvečni pulover ali srajco, in že bo za vami gozd, pot pa bo vodila med ruševjem. V uri hoda vas bo pripeljala do Prižnice, kjer je ze prvi lepši razgled na Bled in okolico. Potem se na poti menjavajo zemlja, pesek in skale. Ko boste hodili kaki dve uri ali nekaj manj, tam na okoli 2000 metrih nad morjem, postanite pozorni na levi odcep in mu sledite. Na juznem strmem pobočju vas bo kmalu pripeljal do markacij. Zdaj slabe pol ure ne bo nobenega bistvenega vzpona, potem pa bo kratek rahel spust na sedelce pod Potoškim Stolom. Prišli boste na prelepe senožeti. Pogled na severovzhod se bo ustavil že na najvišjem vrhu v tem grebenu, ki je današnji cilj. Z vrha je prelep razgled na Julijce proti jugozahodu, na sever v Dravsko dolino, pod nogami pa so Jesenice. Za vse drugo imejte s seboj zemljevid Karavanke - osrednji del. Sestopite lahko po isti poti ali pa greste dalje na Olipovo planino in nazaj proti vzhodu do izhodišča. Tura je resda nekoliko daljša, vendar hoja po grebenu od Potoškega Stola do Malega vrha ob lepem vremenu ostane dolgo v spominu, še zlasti za zimo za lepo turno smuko.

verjetno ni cilj, ki bi nam povzročal težave, saj je bolj izlet kot tura, primerna tudi za take, ki bi se v gore morda podali prvič. Do prelaza Ljubelj ne bo tezko najti, potem pa tik pred mejnim prehodom zavijte levo do hotela in parkirnega prostora za njim. Že prej so table, ki nas vodijo na Zelenico, Stol, Vrtačo in še kam. Odpravite se proti jugu po neoznačeni poti, ki takoj zavije v gozd. Naj vas ne prestraši napis, da hodite na lastno odgovornost, saj pove le to, da ste na pravi, Bornovi ali Grofovi poti, ki vodi pod Begunjsko vrtačo, v katero je vsekana zares slikovita pot. Pogled uide proti Košutici nad planino Korošica proti severovzhodu in zahodnemu pobocju Velikega vrha, ki koncuje greben Košute. Že po kakih 20 minutah hoje preseneti predor in za njim takoj še eden. Tako kot skozi prvega se vidi tudi skozi drugega. Razgledi se menjavajo, v dolino takoj na začetku na nekdanje koncentracijsko taborišče, kasneje na cesto proti mejnemu prehodu, še kasneje na jug proti Trziču, pot pa kmalu utone v gozd in do cilja je razgleda v glavnem konec. Po slabi uri se razširi, preide v kolovoz, ki se mu priključi označena pot iz Podljubelja. Pot, ki zavije nekoliko desno, se zdaj prvič malo vzpne in že je tu planina. Pogled na Veliki vrh cez travnata pobočja je prelep, potem pa še levo proti Julijcem in dalje proti bohinjskim goram. Še vedeli ne boste, kdaj bo minila ura ali morda malo več hoda.
Vrnete se lahko po isti poti, lahko pa se odpravite v dolino Drage nad Begunjami na Gorenjskem.

Do Jesenic ne bo težko, vendar če se boste peljali po stari cesti, ne smete v center, ampak morate že na Koroški Beli nasproti valjarne zaviti proti severu, nato pod železnico in v prvem križišcu levo. Nato se držite smerokazov za Pristavo. Tudi potem, ko bo zmanjkalo asfalta, nadaljujte do Pristave. Nato peljite mimo nje, in ko boste prvič razmišljali, ali levo ali naravnost, peljite naravnost do naslednjega krizišča, ki je ze čez 1000 metrov visoko. Tu zavijte desno in parkirajte. Pot se nekoliko zoži in pelje mimo Pustega Rovta, oznake pa kažejo na Golico. Tam, kjer se pot odcepi levo proti Golici, nadaljujte naravnost in kaj kmalu se bodo med bukvami začeli odpirati lepi razgledi proti Julijcem. Ko se svet za spoznanje poravna, jo lahko mahnete kar po pobočju desno na greben, kjer se bo ponovno pojavila široka udobna steza, z njo pa tudi prve markacije. Tu se velja malo ustaviti in uživati v razgledih z juznega pobočja. Potegnite na piano zemljevid Karavank. V kakih 20 minutah boste na Belski planini ali planini Svečica. Domačini pravijo, da je to najvišja pašniška planina pri nas. Pot proti Velikemu vrhu vodi nekaj časa na isti nadmorski višini, nato pa se med nizkim borovim grmovjem začne vzpenjati proti vrhu. Še lepše je, ce se takoj po brezpotju povzpnete na greben Struške, kjer se odpre prekrasen razgled na Koroško na severu, Julijce na jugozahodu in proti Stolu na vzhodu, ki ponuja svoje prepadne stene. Pot do vrha hitro mine, saj človeka dovolj zaposlijo razgledi. Vrh je travnat, prostran in presenetljivo raven.
Sestopite lahko po pristopni smeri ali pa si na zemljevidu poiščite pot po svoji izbiri.

Pripeljati se je potrebno do Tržiča in dalje proti Dovžanovi soteski in Jelendolu. Pri graščini se cesta cepi in mi izberemo pot naravnost. Slaba dva kilometra je do Medvodja. Tu sta razcep in tabla, ki usmerja levo.
Med vožnjo boste naleteli še na stavbo, iz katere peljejo debele cevi. Tu je v strmem desnem ovinku oznaka, ki razblini skrbi o pravi poti. Od tod dalje je le še dober kilometer in pot se iz ozke makadamske ceste močno razširi v prostrano parkirišce. Tu se pripravite za pot. Kar leve se držite in v pol ure boste na planini Dolga njiva, kjer stoji koča. Ko boste za leso prišli na travnik, bodite pozorni, kajti na levi so na smreki oznake, ki usmerjajo na stezo in navkreber. Ko boste po dobre pol ure zapustili gozd, se bo zacela hoja po dobro uhojeni in označeni poti po strmih travnatih pobočjih. Zdaj se ze odpira razgled na zahod proti Julijcem, na jug proti Stegovniku, Kozjemu in Srednjemu vrhu (Zaplati), Storžiču in Kriški gori, na vzhodu pa na Kamniške Alpe. Pot nekje na 1700 metrih zavije desno in kar nekaj časa vodi proti vzhodu vse do odcepa, ki vodi naravnost navkreber. Zdaj bomo zaceli »pokončni« del poti, saj je pred nami le še 200 višinskih metrov. Ko bomo premagali polovico te višine, se strmina nekoliko unese in oznake nam povedo, da je tu državna meja. Zavijte desno, travo zamenjajo skale in pred vami bo le še skalni skok, ki je zanimiv in dovolj kratek, da se ga ni treba ustrašiti, in že boste na vrhu, Za sestop priporočam pot proti jugovzhodu, ker ni skalnata, ampak je vseskozi speljana med travami. Pripelje na Zgornjo Dolgo njivo.

Pripeljali se morate do Preddvora, tam poiskati oznake za Mače in se po slikoviti cesti pripeljati do omenjene vasi. Skozi vas se peljite do parkirišča nad njo. Tu se pripravite in po kolovozu nadaljujte do razcepa, kjer levo vodi pot na Kališče in dalje na Storžič. Prestopite potoček in krenite v gozdnat breg. Kar nič ni prizaneseno na začetku, ampak je treba takoj začeti »delati«. Po kakšne pol ure hoda, ko se gozd nekoliko razredči, se pri klopci odre prvi lep pogled proti Preddvoru z jezercem Črnava in zaplava proti Kranju in hribom nad Škofjo Loko. Ob razgledovanju se znebite odvečne obleke in popravite opremo. Nekaj minut bo zdaj hoje po skoraj ravnem, gostem smrekovem gozdičku, potem bo smrekov gozd prešel v bukovega in pot se bo ponovno postavila nekoliko bolj pokonci. Zdaj boste strmino premagovali kar kakšno urico v ključih in samo enkrat vmes uživati v razgledu, in sicer na strmi jasi. Potem bo še 15 minut hoje do jase, kjer je nekaj bajt. Ko bo minilo naslednjih deset minut, boste zapustili gozd in pred vami bo Dom na Kališču (1534 m). Za manj pripravljene je lahko tu ze konec ture, saj je s terase prekrasen razgled.
Pot na vrh vodi kar za domom najprej po široki in skoraj ravni poti do Bašeljskega prevala, kjer je že 1630 metrov visoko. Tu zavijte nekoliko levo navzdol, potem pa bo »šale« konec, saj vas bo čakala urica prave planinske ture, na kateri bo treba biti pazljiv. Ko boste stopili na vrh, boste presenečeni, da je toliko prostora na temenu tega kranjskega simbola. Na zemljevidu Karavanke - osrednji del boste našli vse. Morda samo za orientacijo: greben na severu je Košuta in vrh na vzhodu Kočna.
Sestopite lahko po eni od dveh poti na sever ali pa po pristopni poti.

Mimo Preddvora se peljite iz dežele Kranjske na Koroško do gostilne Kanonir v dolini reke Kokre. Takoj za gostilno zavijte levo po ozki cesti, ki kar kmalu izgubi asfaltno prevleko in ki vodi ob rečici Reki najprej v objemu gozda, ko pa pripelje iz njega, sta tu kmetija in krizišče. Zavijte desno in se držite oznak za Stegovnik. Do tam, kjer se da parkirati, je od gostilne priblizno štiri kilometre. Tu smerokaz opozori, da bo pot vodila cez Močnikovo sedlo. Ne vodi po kolovozu, ampak čez senožet. Že po nekaj desetih metrih se ozrite levo in videli boste greben nad sabo. Pot prav nič ne prizanaša. Po lepem smrekovem gozdu vodi kar precej strmo do višine nekako 1500 metrov, ko jo preseka kar vodnat studenček, ki pohodnika prijetno osveži. Zdaj se proti jugu sem in tja ze odpre razgled proti Storžiču in Srednjemu vrhu levo od njega. Pot se položi, enkrat gre celo malo navzdol, z južnega pobočja preide na severno stran in se usmeri proti zahodu. Zdaj se med vejevjem bukovja, ki je zamenjalo smreke, sem in tja pokaze greben Košute na severu, potem pa se pot kar naenkrat strmo pozene navzgor, drevje preide v rušje in nenadoma se odpre pogled na vrh in levo na Storžič. Od tod boste nadaljevali po skalnatem svetu med rušjem pa nekaj malega ob jeklenici, ki niti ni potrebna, vendar za nekoliko manj pogumne dobrodošla, in po desetih minutah boste na vrhu. Če boste imeli lep dan, boste proti vzhodu od grebena Košute desno lahko opazovali Virnikov Grintovec, Pristovški Storžič, Peco v daljavi ... Vse drugo bo povedal zemljevid Karavanke - osrednji del. Prelep hrib je to in lahko dostopen. Do izhodišča, če ne boste nadaljevali na Ženiklovec, boste sestopili v eni uri.

Do Tržiča ne bo težko najti in nato dalje do Dolžanove soteske vse do Jelendola tudi ne. Tam na edinem razcepu zavijte levo med hiše. Tu je konec asfalta, vendar je pot kasneje bistveno boljša kot na začetku. Ravnajte se po oznakah za Kofce. Pri prvi oznaki ni potrebno na pot, pri drugi ali tretji pa že lahko začnete hoditi. Po dvajsetih minutah boste zapustili gozdno stezo in čez pet minut prišli do Doma na Kofcah. Zdaj se na desni že vidi vaš vrh v dolgem grebenu. Za domom je na ograji kažipot in uberite jo po prelepem pašniku. Ko travo zamenja grušč med skalami, postanite pozorni, kajti oznaka vas bo s poti na Veliki vrh usmerila desno, na greben, ki mu sledite malodane do vrha, ko zopet zavijte desno. Zdaj se strmina konca in pot vas bo ob prelepem razgledu na travnato pobočje na desni in prepadno na levo vodila dalje proti vrhu, ki ni več daleč. Na vrhu v roke vzemite zemljevid Karavanke - osrednji del in uživajte v razgledu. Vrnete se lahko po isti poti ali po travnatih pobočjih, toda le, če je trava suha do ceste, ki se vije pod vami. Po cesti na desno boste kar hitro na planini Šija, tu nadaljujte po cesti in v pol ure boste spet pri Domu na Kofcah.