je lep vrh nad Ljubeljem. Z orientacijo ne bo težav. Od Kranja se boste zapeljali do Tržiča, se nato med Dobrčo in Kriško planino skozi predore pripeljali do prelepe pokrajine, kjer se bo takoj za Zajmenovimi pečmi na desni prikazala Košutica in ze boste zapeljali levo od mejnega prehoda na parkirišče. Imeli boste občutek, kot da ste parkirali pod Begunjščico. Pa saj je res tako. Pod žičnico se boste odpravili navzgor in v dobre pol ure prišli do planinske postojanke. Tamkajšnje table vas bodo usmerile proti Stolu in Vrtači. Pot se za postojanko komaj toliko vzpenja, da človek opazi, ko opazuje Stol, ki je kot svetilnik. Ves čas vas bo spremljal. V naslednji urici hoda se bo med Begunjščico in Stolom pokazalo smaragdno oko, Blejsko jezero z Jelovico in Julijci v ozadju. Ne hitite, ampak uživajte v lepotah. Nenadoma bo zmanjkalo gozda in nad meliščem boste desno zgoraj opazili vrh. Tako rekoč na dosegu roke bo, vendar se bo treba še kar malo potruditi. Pot vas bo odpeljala še daleč na sever do grebena, nato zavila desno navzgor in vas ob čudovitih razgledih nazaj proti Grintovcem in proti Koroški pripeljala na vrhova Vrtače. Eden je avstrijski, drugi, s skrinjico, slovenski. Na vrhu se z zemljevidom Karavank razglejte po okolici, proti vzhodu na Grintovce do Krvavca, nato pa pogled cez Begunjščico zaplava proti Jelovici in Julijcem in se ustavi na Stolu. V Avstrijo seže čez prepade na Nemški vrh in Dravo v daljavi. Razgled proti jugu je mehak, proti severovzhodu pa nekoliko bolj divji. Ko se boste nagledali in spočili po treh urah hoda, se lahko spustite proti Palcu, ce ste dovolj vešči, če ne, pa po isti poti nazaj.
Zanj je izmerjenih kar nekaj nadmorskih višin. Presodite sami, moj namen je le, da vam ga predstavim. Nedvomno ga poznate. Če ste se kdaj pripeljali iz predora na Ljubelju z avstrijske strani, ste na levi zagledali vrh z dolgim meliščem. To je Veliki vrh. Kako priti do izhodišča? V Tržiču se zapeljite v dolino Dolžanke do Jelendola, tu na krizišču levo mimo Bornovega gradu in nato po makadamski cesti tako daleč, da boste pripeljali do prostora, kjer bodo prve oznake za Kofce. Od tu je samo pol ure hoda do doma na Kofcah, mimo katerega vodi nezahtevna pot na Veliki vrh. Zanjo boste od doma porabili le dobro urico, trud pa bo še kako poplačan s prelepim razgledom na domala desetkilometrski greben Košute proti vzhodu tja do Tolste Košute. Tod je ob ugodnih razmerah pravi turnosmučarski raj. Če pogledamo s severa, je ta dolgi greben videti kot zid, ki je ves dobro označen, tako da se lahko odpravite še kam, če vas tura še ni dovolj utrudila. Če vas je, vzemite v roke zemljevid Karavank in uživajte.
Ta vam bo prišel prav tudi pri sestopu, da se ne boste vračali po pristopni poti.
Nad Zelenico je lahko prav lepa končna točka. Vzemite zemljevid Karavank v roke, in vse vam bo jasno.
Zapeljite se mimo Tržiča do mejnega prehoda in tu zavijte levo proti hotelu. Takoj za mostičkom pustite avto in se opremite. Ob hudourniškem koritu vas bo pot usmerila na Stol ali na Kočo na Zelenici. Prvi del poti bo kakih deset, 15 minut po gozdu, nato iz gozda in začeli boste hoditi pod sedežnico. Svoj vrh boste opazili na desni nad seboj. Ta skalnati zob z Begunjščico na levi tvori nekakšno sedlo. Pot se lepo počasi vzpenja in vas bo lepo ogrela do vmesne postaje zičnice. Tu zavijte v grmovje. Pot postane malo bolj strma in je posuta z debelim kamenjem. V ključih se začne vzpenjati in v dobre pol ure boste pri zgornji postaji sedežnice v neposredni bližini planinske postojanke. Proti vzhodu krenite navzgor po travnatem svetu. Po petih minutah boste prišli do nekoliko bolj strmega planinskega pašnika, ki se deli na dva dela. Krenite po levem naravnost navzgor in v desetih minutah boste na robu z žično ograjo pred prepadnim svetom. Tu krenite desno in kar hitro se vam bo pokazala stezica, ki v nekaj minutah po strmini pripelje na koničast vrh, na katerem je prostora le za nekaj ljudi in na katerem je treba biti previden, ker je proti zahodu prepaden. Razgled z vrha je prekrasen, in sicer proti jugu na greben Košute, levo od njega na Košutico, proti severu na Može, Vrtačo in Stol in na zahodu na Begunjščico. Z omenjenim zemljevidom se boste dokopali do podrobnosti.
Sestopite lahko po isti poti ali na zemljevidu poiščite kakšno nadaljevanje.
Za Stol pravijo, da je prvak Karavank. Slovi po lepem razgledu ob lepem vremenu in pogled nanj iz doline daje občutek lepe zvonaste gore. Kako priti do vznožja. Vrba je znana po Ribčevem Francetu, kot se je po domače reklo pesniku Francetu Prešernu, in težko jo je zgrešiti. Pot od tod pelje do Žirovnice in naprej po asfaltirani cesti do Završnice, kjer kmalu izgine asfaltna prevleka. Tu že lahko pustite avtomobil in se peš odpravite proti Valvasorjevi koči, do koder je za uro označene poti. Lahko se odločite tudi za nadaljevanje vožnje po strmi makadamski cesti in po petih kilometrih že lahko ustavite svojega upehanega jeklenega konjička na izhodišču.
Dobra obutev in oprema kot za najvišje gore in palice so nepogrešljive. Pot najprej vodi po lepem smrekovem gozdu in niti opazili ne boste, kdaj se bo pričela vzpenjati. Ravno dobro se boste zasopli in ogreli in že bo za vami gozd, pot pa vas bo vodila med ruševjem. V uri hoda vas bo pripeljala do Prižnice, skale, kjer je ze prvi lepši razgled na Bled in okolico. Potem se na poti menjavajo zemlja, pesek in skale. Ko boste na poti dve uri, koča ne bo vec daleč. Le še pol ure boste uzivali v razgledih, potem pa boste ze pri Prešernovi kočii na 2193 metrih. Nikamor se vam naj ne mudi, saj je do vrha le še 15 minut. Ko boste razgrnili zemljevid Karavank, boste imeli pod seboj na jugu Blejsko jezero za orientacijo in Babji zob nad njim. Triglava nekoliko desno ne bo težko prepoznati in na zahodu Kepe. Na vzhodu je Vrtača in desno od nje dolgi greben Košute, vmes pa še Begunjščica. Drugo boste poiskali sami.
Stol ponuja kar nekaj sestopov. Lahko jo mahnete proti zahodu po grebenu na Belščico, na vzhod pa proti Ljubelju in goram nad njim. Najmanj zahtevni se boste vrnili verjetno po poti pristopa.
V vsakem primeru se boste morali pripeljati v središče Jesenic in se peljati mimo železniške postaje, od tu dalje pa bodite pozorni na odcep, ki ni najbolj viden. Nato se boste peljali po strmi, vendar dobri cesti do Planine pod Golico. Pri cerkvi je pokopališče, kamor si lahko greste pogledat grob staroste slovenskih gornikov in gorskih reševalcev Jože Copa. Od tod se že vidi vrh, ki ima na svojem pobočju na 1582 metrih planinsko kočo.
Na Planini pod Golico je veliko oznak za Golico in izberite sebi primerno pot. Morda je še najboljša časovno najkrajša. Morda boste pustili avtomobil pri gostišču Pri Froncu in se za njim odpravili v breg proti gozdu. Če boste imeli odprte oči, ne boste mogli prezreti oznak in ze čez dobre četrt ure boste pri spodnji postaji tovorne žičnice. Ko boste ob nosilni vrvi pogledali navzgor, boste videli kočo. Pot vodi po gozdnem pobočju, in to vseskozi kar napeto, ko pa se položi, na levi pogled ponovno najde kočo. Še deset minut in že boste tam. Tu se lahko odločite za odmor in malico ali pa jo mahnete po pobočju v cikcaku proti vrhu. Že v pol ure boste opazovali avstrijsko Koroško pod svojimi nogami, proti jugu pa preko Mežakle Julijce. Če boste imeli srečo z vremenom, si vzemite čas in se naglejte teh lepot. Zemljevid Karavank In Julijcev ( vzhodnega dela) je tu sicer težko svetovati, a ker ni težak, ga le vzemite s seboj.
Najprej se je treba pripeljati na Jesenice in nato naprej na Dovje ter še pred spomenikom Jakobu Aljažu zaviti v kraj in dalje proti izhodišču. Tu je potrebno biti kar pozoren na table z napisom Baba. Na Dovjem, od koder je cesta makadamska, a presenetljivo dobra, si zapomnite, koliko kaže števec kilometrov, ker boste oznako za omenjeni vrh videli samo še enkrat, na zelo pomembnem mestu pa ne, zato bodite pozorni in po nekaj manj kot petih kilometrih zavijte levo. Če boste negotovi, je to le nekaj deset metrov pred kamnitim mostom, kar pomeni, da ne smete ceženj. Od tu je še nekako tri kilometre do zelene rampe, če bo ta odprta, pa še nekaj sto metrov do naslednje, kjer se cesta nekoliko razširi in kjer pustite avtomobil. Na smrekah na levi strani ceste so že markacije in vas bodo z nadmorske višine okoli 1400 metrov vodile najprej po gozdu. Po kake pol ure ga boste zapustili na travniku pod planšarsko koco. Pri njej boste ze približno 1700 metrov nad morjem. Tu se je vredno ozreti okoli sebe. Na jugu so najvišji vrhovi pri nas. Svetujem vam, da s sabo vzamete zemljevid Triglavskega narodnega parka, saj boste na njem našli današnjo turo in okoliške vrhove. Ko se boste malo razgledali, ne hitite, kajti pred vami je le še dobre pol ure nenaporne poti. Za kočo jo mahnite navkreber.Ne bodite neučakani, ker prva vzpetina res še ni vrh, vendar ko boste prišli na greben, se bo pod vašimi nogami odprl prepaden svet, razgled pa bo segel v dolino proti Beljaku. Še malo in že se boste na vrhu lahko vpisali v vpisno knjigo in pritisnili nov žig v svojo planinsko izkaznico.
Sestopite lahko po isti poti ali pa nadaljujete po grebenu in pot končate po svoji izbiri.
zahteva malo daljšo turo, vendar tako, da je za vse v družini. Pripeljati se je potrebno do odcepa za Tržič, do tako imenovane Deteljice, in tu poiskati cesto proti Begunjam. Po njej se peljite skoraj dva kilometra do gostilne Pod Dobrčo, še kakih sto metrov naprej do prvega odcepa na desno in že boste na izhodišču. Široka pot najprej vodi po vzhodnih obronkih nad Tržičem, ko se zoži, pa zavije v lep bukov gozd, ki se razprostira tako rekoč do vrha. Po uri hoda boste na Bistriški planini, kjer je prostrana planota s kar lepim razgledom proti vzhodu, torej goram nad Dovžanovo sotesko, na desni pa na Kriško planino, Storžič ... Tu je nekaj manj kot polovica poti, zato bi bilo škoda odnehati, kajti že čez pol ure se odpre nov razgled, ki da moč za strmino na Lešanski planini (1500 m). Še malo in ze boste na položnem delu, ko boste zavili samo še »okoli vogala« in že boste pri koči, ki je skoraj na isti višini kot Lešanska planina.
Od tu je le še streljaj do vrha. Trud za turo je poplačan, saj je razgled prečudovit. Pod vami bosta kranjska kotlina z Ljubljano za Sorškim poljem in brniško letališče. Na severu kraljuje Triglav in v neposredni bližini na zahodu sta Stol in Begunjščica. Na severu je Veliki vrh, kjer se preko Kladiva, Košutnikovega turna do Tolste Košute koncuje greben. Na vzhodu se dviga Mrzla gora in desno od nje Kočna, nato pa je tu že Storžič. Preden pogled zopet zaplava proti Sorškemu polju, s pogledom ošvrknemo še tržiško hišno goro. Če bo manjkala kakšna podrobnost, jo boste našli na zemljevidu Karavank. Sestopite lahko po isti poti, za večjo pestrost pa raje sledite markacijam z oznako 1, ki pripeljejo na izhodišce. Le nekoliko bolj strmo je. Tudi razgleda v dolino vam ne bo žal.
Izhodišče so Begunje na Gorenjskem. Zapeljite se do razvalin gradu Kamen in dalje po soteski Drage do gostišča. Tu pustite avtomobil in nadaljujte do Poljške planine. Tu poglejte proti severu, kjer se bohoti Stol s Prešernovo kočo, nato pa proti vzhodu, proti Begunjšcici. Mimo velikega gospodarskega poslopja jo mahnite po dobro označeni poti v gozd.
Smerokazi in napotila so zgledno urejeni. Lepa steza vodi navzgor po lepem smrekovem gozdu, v katerem seveda ni razgleda. Steza po slabi uri zmerne hoje zapusti gozd, kar obenem pomeni, da je planinska postojanka blizu. Tu boste že uzivali v prvih razgledih po Gorenjski (Blejsko jezero je kot na dlani) ali bližnjem Stolu, Vrtači in proti vrhu Begunjšcice. Še to, pristop ni edini, saj je mogoče priti še iz Zirovnice po dolini Završnice (štiri ure) ali pa iz Tržiča čez Preval (4,5 ure).
Zdaj je še za urico hoje do vrha Begunjšcice, ki se imenuje Veliki vrh. Krenite po stezi, ki v ključih doseže greben na Begunjski Vrtači in ki je od spodaj vidna kot ploska zareza v grebenu. Ko boste tik pod grebenom zavili po bolj ali manj vidni stezi, vrh ne bo več daleč. Dosegli ga boste po nekoliko bolj strmi skalni stezi. Tam se odpre prelep razgled na sever, kjer pod prepadnimi stenami leži Zelenica, in potem na ostre grebene Na Možeh, Zelenjak, Palec in Vrtačo. Če je vreme lepo, se včasih v daljavi vidita tudi avstrijska Ankogel (3263 m) in Hochalmspitze (3355 m), vrhova Visokih Tur (Velikega Kleka ali Grossglocknerja). No, na zahodu je Stol, na jugu pa dolina Drage in nekoliko levo še Dobrča. Sestopite lahko po pristopni poti ali pa se odločite za sestop, ki si ga boste izbrali na zemljevidu Karavank.
Pravijo ji trziška »hišna« gora. Ce se boste hoteli povzpeti nanjo, se boste morali pripeljati do vasi Križe pri Tržiču ali do Golnika in nato do vasi Veterno ter naprej proti vasi Gozd, kjer vas bo ze pozdravilo planinsko zavetišče na 890 metrih nad morjem. Makadamske ceste je le nekaj sto metrov, ostalo pa je lepa asfaltirana cesta, le da je nekoliko ožja. Pri zavetišču je lepo urejeno parkirišce in na njem so smerokazi (markacije), ki vas bodo usmerili na Kriško goro ali »Balkon Gorenjske«, kot jo tudi radi imenujejo. Pot se na koncu vasi strmo vzpne v povečini visok iglasti gozd, tako da tudi v sončnem vremenu na južnem pobočju ni prevroče. Po kakšni uri ne preveč strme poti, ki je dobro uhojena, boste zapustili gozd in pred vami se bo odprla vsa Gorenjska na desni, na levi pa skoraj polovica Dolenjske.
Še 15 minut in ze boste pri planinski koči. Ne bodite presenečeni, če vam bodo nad glavo zaukali jadralni padalci ali zastrli sonce zmajarji. Tu je namreč raj za njih, tako da ob ugodnem vetru lahko ure in ure opazujete njihove mojstrovine.
Sestopite lahko po več smereh ali pa po poti, po kateri ste se povzpeli.
|
|
Karavanke