Kodkam.si

Iz dveh smeri se da priti do izhodišča: na Col, potem proti Predmeji in v njej še kilometer v smeri proti Lokavcu, druga pa vodi po avtocesti do Razdrtega in dalje do Ajdovščine in zaselka Cesta, tu pa desno proti Lokavcu, skozenj in še štiri ali pet kilometrov do velikega peskokopa. Tu pustite avtomobil in se po cesti odpravite kakšnih sto metrov, kjer je oznaka z napisom Čaven. Uro hoje bo potem minilo po iglastem gozdu, kjer se bo pot dvakrat celo spustila navzdol, potem pa bo malo bolj strm delček poti, ki traja le kakšne četrt ure. Pripelje tako rekoč iz gozda in na višinomeru se pokaze tisoč in še kak meter čez. Začne se najbolj slikovit del poti, kjer opozorila na skalah ne skoparijo z nasveti in tudi razgled na morje ob lepem vremenu kar vabi. Še dobre pol ure in že boste na senožeti pred zavetiščem Antona Bavčerja.
Gre za zanimiv hrib, lahko bi rekli že kar goro nad Vipavsko dolino. Ob lepem vremenu sega pogled na jug proti morju in na sever na Trnovski gozd in Alpe v ozadju. Pot je res zgledno nadelana, vendar je potrebno po njej hoditi pametno, ker prečka kar strma, a porasla pobočja. Skratka, udobna planinska pot s številnimi razglednimi točkami.
Od planinske postojanke lahko nadaljujete do razgledne točke ali pa se vrnete, najbolje kar po pristopni smeri.

Pripeljati se morate do Kozine in skozi njo, če prihajate iz ljubljanske smeri, potem dalje po klancu navzdol in prav na dnu zavijte levo, kjer smerokazi vodijo v Prešnico, slikovito primorsko vasico. Peljite prav v vas. Na cerkvenem zvoniku je prva markacija. Peljite se še nekoliko dalje do kar velikega parkirišča na desni strani. Pot je od tod dalje zelo lepo označena. Ko boste prišli med brajde vinske trte, se le ozrite malo nazaj proti vasi, ki se stiska pod Slavnikom. Nato boste prečkali železniško progo in se takoj začeli vzpenjati. Pot je z vsakim korakom širša in lepša. Eden lepših razgledov se ponudi, ko listavce zamenjajo bori in ko se na levi pojavi velika skalna gmota, na katero se je vredno povzpeti; no, tudi napis opozarja, da je to razgledna točka. Pod vami bo kot na dlani Koprščina s Trstom. Nekako pol poti je do tukaj. Steza je od tu dalje vseskozi več kot udobna, saj se za kakih deset minut dobesedno poravna. Tu se prvič pokaze vrh s Tumovo kočo. Še malo in pod Grmado boste. Za vami bo nekaj manj kot dve uri hoje. Upoštevajte, da je Slavnik na Primorskem in da tam domuje burja. Topla obleka in vetrovka premagata tudi to posebnost, ne težavo. Vrh je tik nad kočo in malo spominja na Črno prst, le oddajniški stolp nekoliko spreminja podobo. Pogled z vrha je enkraten, saj seže od Kvarnerja do Julijcev in Dolomitov. Po kateri poti se boste vrnili, se boste odločili sami, saj jih je veliko.

je zelo primerna turica daleč od nevarnosti. Zapeljite se do Divače in potem proti Sežani. Lepa kraška cesta pripelje do odcepa za Povir. Sledite mu in tik pred kamnitim mostom prek proge peljite do železniške postaje, kjer pustite avtomobil, ker tam najmanj moti krajane. Na mostu je prva markacija. Markacijam sledite skozi naselje na kolovoz, kjer se odpre prvi razgled proti Nanosu in Vremščici. Pot se samo nekaj časa rahlo vzpenja, kmalu pa se poravna in zavije nekoliko proti zahodu in pokaže se Stari tabor, ki je oddaljen le še dobre pol ure. Pot potem utone med kraško vejevje in se neopazno začne vzpenjati. Med vejevjem ponuja le slab razgled proti severovzhodu. Pot se še kar vzpenja, ko pa se zadnjič pred vrhom poravna, vas pripelje na travnato jaso, ki ob mirnem sončnem vremenu kar vabi, da bi se ulegli k počitku. Prečkajte jaso in se spoprimite z zadnjo, najhujšo strmino, celo med skalami, do vrha.
Kar kakih pet minut traja ta »grozni« vzpon in že ste na skalnatem, neporaščenem vrhu, ki ponuja prekrasen razgled na Kras, na severovzhodu na Divačo in na jugozahodu na Lipico in Kokoško nad njo. Tudi Ajdovščina se vidi in antenski stolp nad Trstom, desno od njega pa je le streljaj od tod antenski stolp na Trstelju. Čavna ni težko najti, da o Nanosu niti ne govorim. Vrh na vzhodu je Snežnik. Vzemite si čas in uživajte. Pri vračanju na jasi krenite do njenega najbolj severnega dela, kjer oznake usmerjajo še na Veliki vrh. Od tam se ponuja še lep pogled na današnji vrh in še nekoliko drugačen pogled na okolico. Sestopite lahko tudi v Lokev, vendar si morate prej urediti prevoz.

Današnji izlet je sicer nekoliko postavljen na glavo, vendar verjemite, da ni nič manj zanimiv. Peljati se je treba, kot bi hoteli na Hrvaško v Buzet, torej na Črnem Kalu kreniti levo, kamor napotijo smerokazi. Zdaj ni nobene zadrege več. Peljite se do Sočerge in številka 1 je tudi gostišče z velikim parkiriščem. Tu je najbolje pustiti avtomobil. Proti severovzhodu, v borov gozd, pelje cesta, ki ima oznako, da je višje gori cerkvica sv. Kirika (410 m). Po desetih minutah hoje ste na izhodišču. Na obzidju pokopališča je oznaka za vas Mlini in to je vaša smer. Kjer stoji cerkvica, je bilo nekoč menda ilirsko, venetsko ali, če hocete, japodsko selišče z obrambnim nasipom, katerega ostanki se še dobro vidijo le streljaj od cerkvenega obzidja proti severozahodu kot nekakšni nasipi. Pot zdaj odpelje proti vzhodu. Proti severu se odpira lep razgled na Slavnik, ki ga je prav lahko prepoznati po antenskem stolpu, in pred njim še na greben Zbevnice in Kuk. Le nekaj minut hoje je do RTV-pretvornika, od koder se vidi Učka. Zdaj je udobnega kolovoza konec, pot pa se še vedno spušca. To je tisti narobe svet, ki sem ga omenil na začetku. Na izlet, namenjen planincem, pa najprej navzdol! Kar prepustite se in nadaljujte ob zanimivih skalnih tvorbah in označena pot kmalu pripelje do previsnih sten nad cesto, ki vodi v Buzet mimo vasi Mlini. Po slabi urici hoda ste na lepem razglednem mestu s skrinjico, v kateri je vpisna knjiga. Le vzemite si nekaj časa in opazujte zanimivo pokrajino. Potem se spustite ob jeklenicah in nekaj klinih do vznožja že prej omenjenih sten in nadaljujte pod njimi ob čudovitih spodmolih s kapniškimi tvorbami v vseh mogočih barvah in oblikah. Še kakšnih 20 minut je do najnizje točke današnjega izleta, kjer je naravni most. Kar velik je, kakih pet metrov visok. Tudi nanj se da povzpeti za fotografijo, ki vas bo spominjala na lep izlet in lep razgled. Za vrnitev lahko izberete isto pot ali pa se vrnete po grebenu nad spodmoli, kjer ste pot zašpilili pri vpisni knjigi.

je pravi kralj med notranjskimi vrhovi. Ob lepem vremenu se ga vidi z marsikaterega vrha in šele z njegovega vrha se vidi, nad kako velikim podnožjem vlada.
Kako priti na vrh? Ilirska Bistrica je mesto, ki Slovencem zagotovo ni neznano.V njenem središču je dobro označena pot. Na tabli piše Sviščaki. Tu bodo avtomobil zamenjale noge, ki pa morajo biti kar dobro obute, vendar v ne pretežko planinsko obutev, saj pot ni zahtevna. Najprej vodi kako uro po gozdu, ko pa pokuka iz njega in se odpre pogled proti severu, široka skalnata. Po pol ure boste zavili v ruševje, ki pa bo čez kakšnih petnajst minut postalo zelo nizko in odprl se bo prvi lep razgled po notranjskih gozdovih. V četrt ure boste ze pri postojanki domala na vrhu. Skok na vrh ob lepem vremenu traja le nekaj sekund in ze se odpre razgled po skoraj vsej Sloveniji, delu Hrvaške in vse tja do morja na jugu. Če ne boste sami vedeli, kateri hrib gledate, vam bo dobro označena kovinska plošča v veliko pomoč in še zelo pregledna je.Sestop je edini pameten po poti pristopa.